Dihanje je za nas samoumevno, hvala bogu. Velja pa se vprašati, kaj vse se skriva v samoumevnem.

Če nam na primer ljubljena oseba očita, da jo jemljemo za samoumevno, se ob tem najbrž ne bomo počutili prijetno. Nekateri se bomo odzvali z občutkom krivde, drugi s strahom, jezo ali celo z veseljem. Nič od navedenega seveda ni napačno. Preden pa pohitimo z argumenti ali opravičili – globoko vdihnimo. Seveda ni lepo, če se naši bližnji počutijo prezrte ali neupoštevane. Velja razmisliti, če in koliko sami prispevamo k temu. Obenem pa ocenimo, kaj od nas pričakujejo: nam to ustreza, jim želimo to dati, ali znajo nas in našo pozornost sprejeti? Ali je torej zame (za naju) najin odnos negujoč, spoštljiv in ljubeč? Če je, je to super!

Samoumevno namreč pomeni tudi varno – na naš poseben način.

 

Podobno se tudi v dihanju skriva naš način varnosti. Kako dihamo – plitvo ali globoko, s prsmi ali s trebuhom, hitro ali počasi; ali tu in tam globoko zavzdihnemo, je naš vdih prekinjen, nam jemlje sapo? Vse to so znaki našega počutja. Raznovrstne meditacije našo pozornost vedno znova usmerjajo k dihanju – dihanje je naše sidro, stabilizacija.

Velja, da počasno in globoko dihanje pomirja in da je izdih prav tako pomemben kot vdih. Če mu dodamo še nasmeh, to ne more biti slaba kombinacija.

 

Na posnetju je Preetha ji na TEDu.

The post Minuta in pol za dihanje appeared first on psihoterapija-sirok.si.