… Meja pomeni le to, da se kot suveren posameznik – unikatno bitje s svojo lastno inteligenco, željami, potrebami, zaznavami, čustvi, zahtevami in izkušnjami ter zgodovino, vzpostavimo v odnosu do nekoga ali nečesa tako, da spoštujemo svoj notranji kompas. Pomeni, da sebi in svojemu notranjemu doživljanju damo pravico in legitimnost bivanja in čutenja. Meje nas definirajo v odnosu do naše okolice: »To sem jaz!« …

Več v intervjuju za spletni portal Mojpsihoterapevt.si!

The post Intervju – Meje v odnosih appeared first on psihoterapija-sirok.si.

Skrb zase (in s tem povezana skrb za druge) je pereča tema mnogih ljudi. Drznem si trditi, da večina – ženske mogoče bolj manično, moški bolj stoično – v globinah trepeta zaradi  primanjkljaja – videnosti, slišanosti, sprejetosti, miru.

Razlike, kako moški in ženske dojemamo in občutimo razliko med privilegijem oziroma obremenitvijo, ki jo predstavlja »skrb za druge«, prežemajo vse nivoje našega obstoja. So karakterne, osebnostne, strukturne, odnosne, energijske, preživetvene, kulturne, zgodovinske itd.

Mnogi od nas pa, ne glede na spol, hlastajo za zadnjimi trenutki dneva, ki se izteka in kopni pred našimi očmi. Družina, otroci, partner, delo, šef, prazniki, darila, prijatelji, opravki, svet, problemi … in na koncu tunela črn, temen in prazen januar. Hvala, vesolje!
Skratka, še in še je stvari in ljudi na naših seznamih. In vedno se najde kaj novega, kar nam prekriža pot do sebe.

Nespametno bi bilo pričakovati, da bodo drugi skrbeli za nas, če tega ne počnemo mi sami. Po navadi do tega ne pride zato, ker bi jim bilo vseeno ali ker nas nimajo radi. Velikokrat smo prav mi tisti, ki perpetuiramo staro igro zapostavljenosti. Ko se v nas prebudi notranji otrok – osamljen, neviden, žalosten, zapuščen ali prestrašen – in se mu v podobnem ritmu in brez obotavljanja pridruži še partnerjev (šefov, prijateljev …), postane vsem dobro poznan konflikt neizbežen; a dokler bomo v partnerju iskali očeta, ki nas je prizadel, ali mamo, ki nas je spregledala, bo pač tako. Takšne igre so seveda vzajemne, saj velja, da »it takes two to tango«.

Ko od sebe pričakujemo, da lahko skrbimo za druge in ob tem zanemarimo sebe, se praviloma motimo. Skoraj neznatni občutki nezadovoljstva, dolžnosti, krivde, manipulacije, strahu ali neodločnosti bodo iz drobne frustracije prej ali slej kulminirali in oder v celoti prepustili našemu ranljivemu, pozornosti in ljubezni lačnemu notranjemu otroku.

Ta (notranji) otrok seveda najpogosteje ni otrok nemarnih in neskrbnih staršev, temveč tistih staršev, ki so se sami znašli v stiski; ko bi morali poskrbeti tudi zase, tega niso najbolje znali.

Mogoče se bo kakšnemu staršu tale preprost primer zdel znan: če nezadovoljni in preobremenjeni starši vneto skrbijo za svojega otroka in verjamejo, da bo njihovae igra mimo njega šla neopaženo, se krepko motijo. Otroci zaznavajo in čutijo čisto vse, tudi dejstvo, da starš ne zna poskrbeti zase. Ob tem se dogajata dva vzporedna procesa: otrok bo ponotranjil vzorce in navade staršev in se bo po vsej verjetnosti tudi sam naučil »slabo skrbeti zase«. Istočasno pa bo začutil stisko svojih staršev in začel brezkompromisno skrbeti zanje.

Mogoče pa glede tega velja najbolj enostavno pravilo: zadovoljni otroci so otroci zadovoljnih in srečnih staršev!

Seveda drži, da je to pravilo laže zapisati kot ga uresničiti. Vendar za začetek skušajmo ohraniti stvari čimbolj enostavne, poskrbimo zase vsaj toliko, kolikor lahko, in sicer tako, da skušamo biti čim bolj zadovoljni.

Lepo in pomembno je, imeti se fajn, uživati – sam s seboj in z drugimi. Neznanski užitek je biti sposoben komu stati ob strani, misliti nanj, mu posvetiti svoj čas in prostor.

Ko namreč utelesimo svoj ritem in so naše potrebe zadovoljene, smo bolj mirni in zadovoljni. Takrat lahko resnično začutimo tudi druge in se z njimi laže sinhroniziramo.

Ko naslednjič pokličemo prijateljico po telefonu, je dovolj, da se zavedamo, zakaj smo to storili – ali smo jo poklicali, ker se moramo izprazniti in z njo deliti svoje stiske, ali zato, ker želimo izvedeti, kako je z njo. Ko bomo jutri izvajali svoj hitropotezni »multitasking«, se za trenutek ustavimo in pomislimo, koliko smo dejansko prisotni vsaj pri eni od stvari, ki jih istočasno opravljamo. Ko muhavo in nejeverno sklepamo kompromise s partnerjem, preverimo, koliko to zadovoljuje naše potrebe in kaj nam to v resnici pomeni. Velika razlika je namreč, ali kaj naredimo zato, ker popustimo, ali zato ker imamo tega človeka radi in mu z veseljem ugodimo. In ko naslednjič komu posvetimo svoj čas, na tihem in vsaj za trenutek preletimo svoje počutje: ali smo zadovoljni, odprti, prisotni.

In zgodile se bodo čarobne spremembe!

The post Čas za druge si lahko vzamemo šele takrat, ko ga imamo dovolj zase appeared first on psihoterapija-sirok.si.

Dihanje je za nas samoumevno, hvala bogu. Velja pa se vprašati, kaj vse se skriva v samoumevnem.

Če nam na primer ljubljena oseba očita, da jo jemljemo za samoumevno, se ob tem najbrž ne bomo počutili prijetno. Nekateri se bomo odzvali z občutkom krivde, drugi s strahom, jezo ali celo z veseljem. Nič od navedenega seveda ni napačno. Preden pa pohitimo z argumenti ali opravičili – globoko vdihnimo. Seveda ni lepo, če se naši bližnji počutijo prezrte ali neupoštevane. Velja razmisliti, če in koliko sami prispevamo k temu. Obenem pa ocenimo, kaj od nas pričakujejo: nam to ustreza, jim želimo to dati, ali znajo nas in našo pozornost sprejeti? Ali je torej zame (za naju) najin odnos negujoč, spoštljiv in ljubeč? Če je, je to super!

Samoumevno namreč pomeni tudi varno – na naš poseben način.

 

Podobno se tudi v dihanju skriva naš način varnosti. Kako dihamo – plitvo ali globoko, s prsmi ali s trebuhom, hitro ali počasi; ali tu in tam globoko zavzdihnemo, je naš vdih prekinjen, nam jemlje sapo? Vse to so znaki našega počutja. Raznovrstne meditacije našo pozornost vedno znova usmerjajo k dihanju – dihanje je naše sidro, stabilizacija.

Velja, da počasno in globoko dihanje pomirja in da je izdih prav tako pomemben kot vdih. Če mu dodamo še nasmeh, to ne more biti slaba kombinacija.

 

Na posnetju je Preetha ji na TEDu.

The post Minuta in pol za dihanje appeared first on psihoterapija-sirok.si.