Čas za druge si lahko vzamemo šele takrat, ko ga imamo dovolj zase

Priročnikov za preživetje praznikov res ne primanjkuje. Ogromno je nasvetov, kaj in koliko jesti, kako izbrati darila, koliko meditacije in sprehodov v naravi si privoščiti, kako poskrbeti zase. O tem zdaj vemo skoraj vse. Samo še eno preprosto pravilo moramo osvojiti: dokler ne poskrbimo zase, ne moremo skrbeti za druge.

Skrb zase (in s tem povezana skrb za druge) je pereča tema mnogih ljudi. Drznem si trditi, da večina – ženske mogoče bolj manično, moški bolj stoično – v globinah trepeta zaradi  primanjkljaja – videnosti, slišanosti, sprejetosti, miru.

Razlike, kako moški in ženske dojemamo in občutimo razliko med privilegijem oziroma obremenitvijo, ki jo predstavlja »skrb za druge«, prežemajo vse nivoje našega obstoja. So karakterne, osebnostne, strukturne, odnosne, energijske, preživetvene, kulturne, zgodovinske itd.

Mnogi od nas pa, ne glede na spol, hlastajo za zadnjimi trenutki dneva, ki se izteka in kopni pred našimi očmi. Družina, otroci, partner, delo, šef, prazniki, darila, prijatelji, opravki, svet, problemi … in na koncu tunela črn, temen in prazen januar. Hvala, vesolje!
Skratka, še in še je stvari in ljudi na naših seznamih. In vedno se najde kaj novega, kar nam prekriža pot do sebe.

Nespametno bi bilo pričakovati, da bodo drugi skrbeli za nas, če tega ne počnemo mi sami. Po navadi do tega ne pride zato, ker bi jim bilo vseeno ali ker nas nimajo radi. Velikokrat smo prav mi tisti, ki perpetuiramo staro igro zapostavljenosti. Ko se v nas prebudi notranji otrok – osamljen, neviden, žalosten, zapuščen ali prestrašen – in se mu v podobnem ritmu in brez obotavljanja pridruži še partnerjev (šefov, prijateljev …), postane vsem dobro poznan konflikt neizbežen; a dokler bomo v partnerju iskali očeta, ki nas je prizadel, ali mamo, ki nas je spregledala, bo pač tako. Takšne igre so seveda vzajemne, saj velja, da »it takes two to tango«.

Ko od sebe pričakujemo, da lahko skrbimo za druge in ob tem zanemarimo sebe, se praviloma motimo. Skoraj neznatni občutki nezadovoljstva, dolžnosti, krivde, manipulacije, strahu ali neodločnosti bodo iz drobne frustracije prej ali slej kulminirali in oder v celoti prepustili našemu ranljivemu, pozornosti in ljubezni lačnemu notranjemu otroku.

Ta (notranji) otrok seveda najpogosteje ni otrok nemarnih in neskrbnih staršev, temveč tistih staršev, ki so se sami znašli v stiski; ko bi morali poskrbeti tudi zase, tega niso najbolje znali.

Mogoče se bo kakšnemu staršu tale preprost primer zdel znan: če nezadovoljni in preobremenjeni starši vneto skrbijo za svojega otroka in verjamejo, da bo njihovae igra mimo njega šla neopaženo, se krepko motijo. Otroci zaznavajo in čutijo čisto vse, tudi dejstvo, da starš ne zna poskrbeti zase. Ob tem se dogajata dva vzporedna procesa: otrok bo ponotranjil vzorce in navade staršev in se bo po vsej verjetnosti tudi sam naučil »slabo skrbeti zase«. Istočasno pa bo začutil stisko svojih staršev in začel brezkompromisno skrbeti zanje.

Mogoče pa glede tega velja najbolj enostavno pravilo: zadovoljni otroci so otroci zadovoljnih in srečnih staršev!

Seveda drži, da je to pravilo laže zapisati kot ga uresničiti. Vendar za začetek skušajmo ohraniti stvari čimbolj enostavne, poskrbimo zase vsaj toliko, kolikor lahko, in sicer tako, da skušamo biti čim bolj zadovoljni.

Lepo in pomembno je, imeti se fajn, uživati – sam s seboj in z drugimi. Neznanski užitek je biti sposoben komu stati ob strani, misliti nanj, mu posvetiti svoj čas in prostor.

Ko namreč utelesimo svoj ritem in so naše potrebe zadovoljene, smo bolj mirni in zadovoljni. Takrat lahko resnično začutimo tudi druge in se z njimi laže sinhroniziramo.

Ko naslednjič pokličemo prijateljico po telefonu, je dovolj, da se zavedamo, zakaj smo to storili – ali smo jo poklicali, ker se moramo izprazniti in z njo deliti svoje stiske, ali zato, ker želimo izvedeti, kako je z njo. Ko bomo jutri izvajali svoj hitropotezni »multitasking«, se za trenutek ustavimo in pomislimo, koliko smo dejansko prisotni vsaj pri eni od stvari, ki jih istočasno opravljamo. Ko muhavo in nejeverno sklepamo kompromise s partnerjem, preverimo, koliko to zadovoljuje naše potrebe in kaj nam to v resnici pomeni. Velika razlika je namreč, ali kaj naredimo zato, ker popustimo, ali zato ker imamo tega človeka radi in mu z veseljem ugodimo. In ko naslednjič komu posvetimo svoj čas, na tihem in vsaj za trenutek preletimo svoje počutje: ali smo zadovoljni, odprti, prisotni.

Želim vam, da bi v letu 2019 z vsem srcem in dušo utelesili novo namero: »Zaslužim si vso srečo, zadovoljstvo in veselje, ki jih prinaša ljubezen do sebe.«

In zgodile se bodo čarobne spremembe!