Vselej se mi je zdelo, da bi morala na ta račun napisati nekaj res pomembnega, kar bi lahko podprlo tako pomembno misel. Paradoks kajne?

Zdi se mi – in najbrž nisem edina, ki tako čuti – da nam ljudem prav nikdar ni dovolj: nismo dovolj lepi, pametni, očarljivi, modri, dobri, iskreni, odločni, zabavni in še in še. Umetelna tančica Maye je tako mojstrsko stkana in prepletena mreža konstruktov in iluzij, da nas z lahkoto prepriča, da je resnična.

Maske, ki si jih v vsakodnevnem življenju nadevamo, so nujna in zdrava zaščita, ki jo naš ego potrebuje, da bi lahko funkcionirali v družbi, saj je pristna in živa oseba preveč ranljiva, da bi lahko popolnoma odprta in razgaljena hodila po svetu – vsaj takšnem svetu, kot ga poznamo. So naše družbene osebnosti – preplet zunanjih zahtev in naših notranjih potreb.

Pri tem pa sta najbolj pomembni dve zahtevi:

1. Naše maske morajo biti fleksibilne in snemljive. Saj bolj kot se z njimi zlijemo in poistovetimo, torej bolj kot so rigidne in nezavedne, močneje nas pogojujejo – bolj kot postajamo eno s svojo masko, manj smo mi sami.

2. Naše maske morajo biti dovolj pristne, da človek, s katerim smo v stiku, lahko zaznava in čuti, kdo je za njimi.

Za njimi pa ni le

tisti, ki se žene za uspehom, ker se mu zdi, da ni dovolj dober, ali

tisti, ki je preveč ustrežljiv do drugih samo zato, ker se boji, da bo ostal sam, ali

tisti, ki je na zunaj napadalen in nesramen, ker se tako zelo boji lastnega razvrednotenja, ali

tisti, ki tako kritično presoja druge, ker se ne počuti sprejetega, ali

tisti, ki je hladen in distanciran zaradi strahu, da bo zavrnjen, ali

tisti, ki je do drugih ciničen, ker je sam sebi neznosno brezvezen ali

tisti, ki se pretirano napihuje, ker se, ko je sam, počuti tako zelo neumnega, ali

tisti, ki je navzven popolnoma nemočen in pasiven, ker je vso agresijo, ki jo premore, obrnil proti sebi,

ali tisti, ki

pa tisti

in tisti …

Za njimi je tudi

tisti, ki premore toliko otroške miline in nežnosti, da se svet zaradi njega omehča, in

tisti, ki zna imeti tako rad, da brez zahtev, kompromisov in obžalovanja vedno postavi drugega na prvo mesto, in

tisti, ki je tako radoveden, da se mu iskrijo oči,

tisti, ki je tako radosten, da je njegovo veselje nalezljivo,

tisti, ki je tako zabaven, da se lahko iz srca nasmeje sam sebi,

tisti, ki je tako igriv, da mu je celo dolgčas opravek, pa

tisti, ki je tako srčen, da se ob njem vsi počutijo bolj mirne in iskrene, in

tisti, ki je tako srečen, da uživa v vsakem posameznem trenutku, ter

vsi ostali.

Tega ne smemo nikdar pozabiti. Vse to smo mi, mi vsi.

Sama sem dolgo verjela, da stanja notranjega miru in zadovoljstva, ko se istočasno počutimo naravno usklajene s svetom in s seboj, človeku niso prav usojena. Zdelo se mi je, da so to redki trenutki lucidnosti, ki se bolj kot ne naključno zgodijo nekajkrat v življenju, ko se sile, ki so zunaj dometa našega razumevanja, vse čudežno postavijo na pravo mesto. Ko sem to povedala svoji terapevtki, je odkimala in obe sva se od srca nasmejali.

Lepo je biti »samo človek«. In ko smo lahko hkrati vse zgoraj našteto in še več, se nehamo gnati, truditi in spletkariti, da bi bili nekaj, kar nismo, kar nam je tuje. Nehamo se tudi bojevati, se otepati in kriviti za to, kar pri sebi obsojamo in zaradi tega tako težko sprejemamo. In ob tem ne pozabljamo, zanikamo in razvrednotimo vsega lepega, ker

… gredo dobre in slabe stvari skupaj, z roko v roki, nekako tako kot dan in noč. Ironija življenja, na našo žalost ali na srečo, zahteva oboje.

Le z lepim in srčnim lahko sprejmemo in nosimo vse težko

in če se odrečemo temi, izgubimo tudi svetlobo.

Na prvi pogled se zdi zakomplicirano, pa ni – vse, kar smo, je preprosto OK.

V resnici pa nobena posebna konstelacija planetov in nič nedoumljivega ne pade na svoje mesto. Kar pade, so le maske.

The post “Zahtevno preprosto”. O maskah, svetlobi in temi ter o tem, kako zahtevno je lahko “biti preprosto človek” appeared first on psihoterapija-sirok.si.

1. KO OD SEBE PRIČAKUJEMO, DA SE MORAMO SPREMENITI, IMPLICITNO VERJAMEMO, DA NISMO DOVOLJ DOBRI!

Eno od najbolj pogostih zgrešenih pričakovanj, ki jih gojimo o sebi in tudi o psihoterapiji, je, da se moramo spremeniti oziroma postati boljši. Navadno se prestrogo sodimo, ne odpuščamo si svojih stanj, dejanj ali »napak«, počutimo se ujete v ponavljajočih se vzorcih, ki se kažejo v toksičnih in izčrpavajočih odnosih ter frustrirajočih življenjskih situacijah in okoliščinah.

Verjamem, da je to, kar lahko spremenimo, kvečjemu odnos do sebe in posledično do drugih, do življenja. Najprej gre za to, da se začnemo spoznavati in uvidimo globlje sile in do sedaj nezavedna čustva ter naravnanosti, zaradi katerih živimo ohromelo, rutinsko, neavtentično in nezadovoljujoče življenje. Nato se potrpežljivo in sočutno učimo sprejemati sebe in vse, kar nam življenje prinese, in sicer tako, da se opremimo z močjo, ki izvira iz samozavedanja. Ta nam pomaga narediti korak v pravo smer.

V psihoterapiji navadno spoznamo, da je težje ljubeče skrbeti zase – kar se odraža v našem odnosu do ljudi in sveta – kot se nevedno izgubljati v lastnih sencah. Zato je psihoterapija včasih težak in dolgotrajen proces učenja.

 

Razumeti pa moramo, da je vse, kar je potlačeno v nezavedno – in nezavedno pomeni, da nam to absolutno ni dostopno, da teh svojih lastnosti in ravnanj, razen v redkih intenzivnih trenutkih ali izkušnjah, po katerih se zopet varno umaknejo pod predpražnik, ne registriramo – služilo za preživetje. Vsi ti deli nas, ki jih težko sprejemamo ali se jih celo bojimo, so bili včasih (navadno v otroštvu) spretne, predvsem pa varne in neizbežne strategije, ki so nam pomagale preživeti in so v tem smislu tudi naše moči. Vendar so sedaj stare in neuporabne. Te otroške strategije, ki so s časom okamenele v strukturi naše osebnosti, nas v odraslosti omejujejo in hromijo. Sedaj nam več ne služijo, saj smo dovolj zreli, da lahko prevzamemo odgovornost zase in za svoje izbire, ki naj bi bile kar se da svobodne.

2. BOGATO ŽIVLJENJE JE POLNO IN NE LE SREČNO!

Najprej moramo razumeti, da je sreča čustvo, ki je po svoji naravi minljivo, in ne stanje, ki bi ga z nekaj »tehnične pomoči« lahko servisirali in vzdrževali v neskončnost. Prav tako pri psihoterapiji ne gre za iskanje absolutne sreče. Življenje je namreč barvito in – kot samo pravi – živo. In ta živost nam najbolj pomaga, da se včasih z njim učinkovito soočamo, včasih pa letimo na njegovih krilih. Pomembno je le, da pridobimo sredstva, s katerimi to živost v sebi lahko nosimo in negujemo, najsibo v sreči, veselju in radosti ali v žalosti, sramu in tegobah. Takšno pač življenje je.

Nobene potrebe pa ni, da se z vsem, kar nam življenje prinese, soočamo sami. Odločiti se za pomoč – in s tem zase – je pogosto težko. Pomaga nam lahko prepričanje, da vse pride ob svojem času, tudi odločitev za obisk psihoterapije. Takrat ko nam je res hudo, pa je vselej čas, da se ustavimo in prisluhnemo delu naše osebnosti, ki nas kliče, prosi, opozarja, da mu posvetimo pozornost in navadno ljubezen. Naš organizem je nadvse inteligenten in njegove samoohranitvene sposobnosti so čudežne, preživeli bomo marsikaj tako hudega, da se nam to v običajnih okoliščinah zdi nepredstavljivo. Ob tem pa ne smemo pozabiti tudi na to, da živimo in ne le preživimo. Tako imamo terapevti pravzaprav to izjemno in dragoceno priložnost, da smo ob človeku, ko mu je težko, vendar spremljamo njegovo rast in navadno v prvi vrsti doživljamo lepoto in bogatost, ki nam jo prinašate vi, z vsemi svojimi obrazi in živostjo.

3. KAR IŠČEMO NI RAZREŠITEV, TEMVEČ ODNOS!

In ja, še tretja zmota in idealistično pričakovanje tako v življenju kot v psihoterapiji je, da se bodo stvari zgodile same od sebe. Največkrat se izraža z besedmi: “Ti si moj terapevt, veš, kaj se mi dogaja, pomagaj mi, povej mi, kaj je narobe z menoj in  težave se bodo razrešile.” Dejstvo je, da se stvari včasih res razrešijo “same od sebe”, a kolikor vem, še nismo odkrili mehanizma, ki naše srečne ali nesrečne racionalizacije utemeljuje, za kar “se izkažejo, da so”. Bistvo se skriva drugje: naša srečanja so mikrokozmos vsakdanjega življenja. Kar iščemo, ni (raz)rešitev, temveč odnos. Večina nas razmišlja o velikih teorijah in počelih življenja, iščemo smisel in močna, globoka izkustva, soočamo se z vsakdanjimi dramami in dolgočasji, učimo se iz svojih nesreč in napak, vendar pogostokrat pozabljamo na to, kar imamo pred nosom, na odnos. Le odnos nas lahko pripelje v tisti mitični »tukaj in zdaj«. Odnos do sebe, do svojih ljubljenih, do življenja, do sveta. Zdi se enostavno, pa ni! Vendar, če dobro pomislimo, bomo ugotovili, da se bogatost življenja in najlepši stik, ki smo ga s človekom doživeli, sploh ne skrivata v vsebini ali nekakšni abstraktni globini tega dogodka ali srečanja. Skrivata se v tenkočutnem in vseobsegajočem občutku povezanosti z osebo, ki nam stoji nasproti, ali s svetom, ki je v tistem trenutku varen in navdihujoč. Skriva se v budnosti, povezanosti, zaupanju, sočutju in sprejemanju, ki nas vse izpolnjujejo. To je ta odnos, po katerem navadno hrepenimo in ga v psihoterapiji tudi iščemo in negujemo.

Moč odnosa nas namreč pripelje v trenutek sedanjosti in poveže s trenutnim izkustvom, ki postane živo, zavestno in občuteno.

 

In prav v tem trenutku, ko postanemo živi, se skriva moč terapevtske spremembe – novega izkustva.

The post Pričakovanja in zmote – Za kaj pri psihoterapiji sploh gre? appeared first on psihoterapija-sirok.si.