Že dolgo »šparam« ta prelepi citat.

Vselej se mi je zdelo, da bi morala na ta račun napisati nekaj res pomembnega, kar bi lahko podprlo tako pomembno misel. Paradoks kajne?

Zdi se mi – in najbrž nisem edina, ki tako čuti – da nam ljudem prav nikdar ni dovolj: nismo dovolj lepi, pametni, očarljivi, modri, dobri, iskreni, odločni, zabavni in še in še. Umetelna tančica Maye je tako mojstrsko stkana in prepletena mreža konstruktov in iluzij, da nas z lahkoto prepriča, da je resnična.

Maske, ki si jih v vsakodnevnem življenju nadevamo, so nujna in zdrava zaščita, ki jo naš ego potrebuje, da bi lahko funkcionirali v družbi, saj je pristna in živa oseba preveč ranljiva, da bi lahko popolnoma odprta in razgaljena hodila po svetu – vsaj takšnem svetu, kot ga poznamo. So naše družbene osebnosti – preplet zunanjih zahtev in naših notranjih potreb.

Pri tem pa sta najbolj pomembni dve zahtevi:

1. Naše maske morajo biti fleksibilne in snemljive. Saj bolj kot se z njimi zlijemo in poistovetimo, torej bolj kot so rigidne in nezavedne, močneje nas pogojujejo – bolj kot postajamo eno s svojo masko, manj smo mi sami.

2. Naše maske morajo biti dovolj pristne, da človek, s katerim smo v stiku, lahko zaznava in čuti, kdo je za njimi.

Za njimi pa ni le

tisti, ki se žene za uspehom, ker se mu zdi, da ni dovolj dober, ali

tisti, ki je preveč ustrežljiv do drugih samo zato, ker se boji, da bo ostal sam, ali

tisti, ki je na zunaj napadalen in nesramen, ker se tako zelo boji lastnega razvrednotenja, ali

tisti, ki tako kritično presoja druge, ker se ne počuti sprejetega, ali

tisti, ki je hladen in distanciran zaradi strahu, da bo zavrnjen, ali

tisti, ki je do drugih ciničen, ker je sam sebi neznosno brezvezen ali

tisti, ki se pretirano napihuje, ker se, ko je sam, počuti tako zelo neumnega, ali

tisti, ki je navzven popolnoma nemočen in pasiven, ker je vso agresijo, ki jo premore, obrnil proti sebi,

ali tisti, ki

pa tisti

in tisti …

Za njimi je tudi

tisti, ki premore toliko otroške miline in nežnosti, da se svet zaradi njega omehča, in

tisti, ki zna imeti tako rad, da brez zahtev, kompromisov in obžalovanja vedno postavi drugega na prvo mesto, in

tisti, ki je tako radoveden, da se mu iskrijo oči,

tisti, ki je tako radosten, da je njegovo veselje nalezljivo,

tisti, ki je tako zabaven, da se lahko iz srca nasmeje sam sebi,

tisti, ki je tako igriv, da mu je celo dolgčas opravek, pa

tisti, ki je tako srčen, da se ob njem vsi počutijo bolj mirne in iskrene, in

tisti, ki je tako srečen, da uživa v vsakem posameznem trenutku, ter

vsi ostali.

Tega ne smemo nikdar pozabiti. Vse to smo mi, mi vsi.

Sama sem dolgo verjela, da stanja notranjega miru in zadovoljstva, ko se istočasno počutimo naravno usklajene s svetom in s seboj, človeku niso prav usojena. Zdelo se mi je, da so to redki trenutki lucidnosti, ki se bolj kot ne naključno zgodijo nekajkrat v življenju, ko se sile, ki so zunaj dometa našega razumevanja, vse čudežno postavijo na pravo mesto. Ko sem to povedala svoji terapevtki, je odkimala in obe sva se od srca nasmejali.

Lepo je biti »samo človek«. In ko smo lahko hkrati vse zgoraj našteto in še več, se nehamo gnati, truditi in spletkariti, da bi bili nekaj, kar nismo, kar nam je tuje. Nehamo se tudi bojevati, se otepati in kriviti za to, kar pri sebi obsojamo in zaradi tega tako težko sprejemamo. In ob tem ne pozabljamo, zanikamo in razvrednotimo vsega lepega, ker

… gredo dobre in slabe stvari skupaj, z roko v roki, nekako tako kot dan in noč. Ironija življenja, na našo žalost ali na srečo, zahteva oboje.

Le z lepim in srčnim lahko sprejmemo in nosimo vse težko

in če se odrečemo temi, izgubimo tudi svetlobo.

Na prvi pogled se zdi zakomplicirano, pa ni – vse, kar smo, je preprosto OK.

V resnici pa nobena posebna konstelacija planetov in nič nedoumljivega ne pade na svoje mesto. Kar pade, so le maske.