Jesenska žetvena luna, ki je letos padla na 1. oktober in traja še danes, je nekaj posebnega. Ta luna daje vtis polnosti še nekaj dni potem, ko je že mimo, zato jo tradicionalno povezujemo z žetvijo.

Žetev je po svoji naravi povezana s srečo in obiljem; pomeni, da sta naš trud in delo poplačana. Obiramo sadove, ki smo jih pridelali čez leto in nas bodo – fizično in simbolično – nahranili. Tako se lahko mirno začnemo pripravljati na zimski umik v notranjost, v temo, k počitku; kot se zemlja potaplja v mirovanje, se tudi naša psiha počasi umirja in vrača k zemlji.

Medtem ko uživamo v poznojesenskem soncu, si vzemimo čas za razmislek o tem, kako se metafora žetve zrcali v našem življenju. Načeloma vemo, da je ravnovesje v življenju pomembno, vendar je naravno tudi dejstvo, da na naše resolucije vplivajo vsakodnevne obremenitve, delovni ritem, odrekanje …

Ta krajša in preprosta vizualizacija nam pomaga, tako da vzpodbudi našo refleksijo in kreativnost.

Svoje življenje si lahko predstavljamo kot vrt, ki ga neprestano urejamo, obdelujemo, čistimo in z njega pobiramo sadove. Opazujemo, kaj smo ustvarili, in predvsem, kako dobri vrtnarji smo. Sproti preverjamo, kaj bi bilo treba obrezati, ali kje je kakšna gredica, ki potrebuje več nege in pozornosti. Je mogoče potrebno kje kaj izruvati ali ponovno posaditi?

Mogoče smo se v zadnjem letu veliko posvečali svoji karieri, ki je sedaj obrodila toliko sadov, da ne moremo vseh obrati, jih shraniti ali porabiti. Smo se zato manj posvečali negovanju odnosov v svojem življenju? Je naša čustvena pokrajina pusta in izsušena? Mogoče smo se preveč ukvarjali s svojim psihičnim in fizičnim zdravjem in zanemarili kakšno drugo gredico v našem notranjem vrtu?

Za trenutek se potopimo v notranji mir in tišino ter opazujmo svojo duševno pokrajino. Razmislimo, kako bi lahko znova uravnovesili področja in gredice v svojem življenju. Začnemo lahko pri tistih, ki so za nas najbolj pomembni, in se nato počasi premikamo globlje v podzemlje.

Ravnovesje in mir se začneta v naši notranjosti ;)!

Želim vam prijetno jesen.

Vir: The four winds society

The post Vizualizacija na žetveno luno – Urejanje notranje pokrajine appeared first on psihoterapija-sirok.si.

Vselej se mi je zdelo, da bi morala na ta račun napisati nekaj res pomembnega, kar bi lahko podprlo tako pomembno misel. Paradoks kajne?

Zdi se mi – in najbrž nisem edina, ki tako čuti – da nam ljudem prav nikdar ni dovolj: nismo dovolj lepi, pametni, očarljivi, modri, dobri, iskreni, odločni, zabavni in še in še. Umetelna tančica Maye je tako mojstrsko stkana in prepletena mreža konstruktov in iluzij, da nas z lahkoto prepriča, da je resnična.

Maske, ki si jih v vsakodnevnem življenju nadevamo, so nujna in zdrava zaščita, ki jo naš ego potrebuje, da bi lahko funkcionirali v družbi, saj je pristna in živa oseba preveč ranljiva, da bi lahko popolnoma odprta in razgaljena hodila po svetu – vsaj takšnem svetu, kot ga poznamo. So naše družbene osebnosti – preplet zunanjih zahtev in naših notranjih potreb.

Pri tem pa sta najbolj pomembni dve zahtevi:

1. Naše maske morajo biti fleksibilne in snemljive. Saj bolj kot se z njimi zlijemo in poistovetimo, torej bolj kot so rigidne in nezavedne, močneje nas pogojujejo – bolj kot postajamo eno s svojo masko, manj smo mi sami.

2. Naše maske morajo biti dovolj pristne, da človek, s katerim smo v stiku, lahko zaznava in čuti, kdo je za njimi.

Za njimi pa ni le

tisti, ki se žene za uspehom, ker se mu zdi, da ni dovolj dober, ali

tisti, ki je preveč ustrežljiv do drugih samo zato, ker se boji, da bo ostal sam, ali

tisti, ki je na zunaj napadalen in nesramen, ker se tako zelo boji lastnega razvrednotenja, ali

tisti, ki tako kritično presoja druge, ker se ne počuti sprejetega, ali

tisti, ki je hladen in distanciran zaradi strahu, da bo zavrnjen, ali

tisti, ki je do drugih ciničen, ker je sam sebi neznosno brezvezen ali

tisti, ki se pretirano napihuje, ker se, ko je sam, počuti tako zelo neumnega, ali

tisti, ki je navzven popolnoma nemočen in pasiven, ker je vso agresijo, ki jo premore, obrnil proti sebi,

ali tisti, ki

pa tisti

in tisti …

Za njimi je tudi

tisti, ki premore toliko otroške miline in nežnosti, da se svet zaradi njega omehča, in

tisti, ki zna imeti tako rad, da brez zahtev, kompromisov in obžalovanja vedno postavi drugega na prvo mesto, in

tisti, ki je tako radoveden, da se mu iskrijo oči,

tisti, ki je tako radosten, da je njegovo veselje nalezljivo,

tisti, ki je tako zabaven, da se lahko iz srca nasmeje sam sebi,

tisti, ki je tako igriv, da mu je celo dolgčas opravek, pa

tisti, ki je tako srčen, da se ob njem vsi počutijo bolj mirne in iskrene, in

tisti, ki je tako srečen, da uživa v vsakem posameznem trenutku, ter

vsi ostali.

Tega ne smemo nikdar pozabiti. Vse to smo mi, mi vsi.

Sama sem dolgo verjela, da stanja notranjega miru in zadovoljstva, ko se istočasno počutimo naravno usklajene s svetom in s seboj, človeku niso prav usojena. Zdelo se mi je, da so to redki trenutki lucidnosti, ki se bolj kot ne naključno zgodijo nekajkrat v življenju, ko se sile, ki so zunaj dometa našega razumevanja, vse čudežno postavijo na pravo mesto. Ko sem to povedala svoji terapevtki, je odkimala in obe sva se od srca nasmejali.

Lepo je biti »samo človek«. In ko smo lahko hkrati vse zgoraj našteto in še več, se nehamo gnati, truditi in spletkariti, da bi bili nekaj, kar nismo, kar nam je tuje. Nehamo se tudi bojevati, se otepati in kriviti za to, kar pri sebi obsojamo in zaradi tega tako težko sprejemamo. In ob tem ne pozabljamo, zanikamo in razvrednotimo vsega lepega, ker

… gredo dobre in slabe stvari skupaj, z roko v roki, nekako tako kot dan in noč. Ironija življenja, na našo žalost ali na srečo, zahteva oboje.

Le z lepim in srčnim lahko sprejmemo in nosimo vse težko

in če se odrečemo temi, izgubimo tudi svetlobo.

Na prvi pogled se zdi zakomplicirano, pa ni – vse, kar smo, je preprosto OK.

V resnici pa nobena posebna konstelacija planetov in nič nedoumljivega ne pade na svoje mesto. Kar pade, so le maske.

The post “Zahtevno preprosto”. O maskah, svetlobi in temi ter o tem, kako zahtevno je lahko “biti preprosto človek” appeared first on psihoterapija-sirok.si.

Čeprav si ljudje radi nadevamo oznake in prepričanja, po katerih se želimo razlikovati od drugih, smo, kot poudarja eksistencialist Yalom, vsi v istem čolnu. Tudi terapevti smo klienti. In v življenju se potemtakem tako terapevti kot klienti soočamo z enakimi dilemami …

Klienti so vsepovsod, prevzem te oznake pa je v veliki meri naključen in pogosto bolj odvisen od kulturnih, izobraževalnih in ekonomskih dejavnikov kot pa od resnosti patologije. Ker se moramo terapevti v enaki meri soočati s temi eksistencialnimi danostmi kot naši klienti, je profesionalna drža neprizadete objektivnosti, ki je tako potrebna pri znanstveni metodi, za nas neprimerna. Prav tako psihoterapevti ne smemo sočutno kokodakati in pozivati kliente, naj se neomajano borijo s svojimi težavami. Ne moremo jim reči vi in vaši problemi. Namesto tega moramo govoriti o nas in naših problemih, saj bosta naše življenje in naš obstoj vedno prikovana ob smrt, ljubezen k izgubi, svoboda k strahu in rast k ločitvi. Glede tega smo vsi v istem čolnu.

Vprašanja identitete so za nas seveda neizogibna. Pozorni pa moramo biti na to, koliko so ti konstrukti pogojeni, rigidni in arogantni. Velikokrat pomaga, da raziščemo že najpreprostejše ozadje določene odločitve, izbire, odnosa, teme ali verjetja, na primer:

–  ”Čemu je to namenjeno?

–  ”Zakaj to potrebujem?

–  ”Kaj mi to daje?

–  ”Kaj bi bil/bila brez tega?

–  ”Kaj v resnici potrebujem?

Sicer pa, kar brez strahu, kot pravi Yalom, ima življenje moč, da nas vedno pripelje k izhodišču, ker smo “vsi v istem čolnu”.

Iz knjige Rabelj ljubezni in druge psihoterapevtske zgodbe.

The post Irvin D. Yalom; Vsi v istem čolnu appeared first on psihoterapija-sirok.si.

Dihanje je za nas samoumevno, hvala bogu. Velja pa se vprašati, kaj vse se skriva v samoumevnem.

Če nam na primer ljubljena oseba očita, da jo jemljemo za samoumevno, se ob tem najbrž ne bomo počutili prijetno. Nekateri se bomo odzvali z občutkom krivde, drugi s strahom, jezo ali celo z veseljem. Nič od navedenega seveda ni napačno. Preden pa pohitimo z argumenti ali opravičili – globoko vdihnimo. Seveda ni lepo, če se naši bližnji počutijo prezrte ali neupoštevane. Velja razmisliti, če in koliko sami prispevamo k temu. Obenem pa ocenimo, kaj od nas pričakujejo: nam to ustreza, jim želimo to dati, ali znajo nas in našo pozornost sprejeti? Ali je torej zame (za naju) najin odnos negujoč, spoštljiv in ljubeč? Če je, je to super!

Samoumevno namreč pomeni tudi varno – na naš poseben način.

 

Podobno se tudi v dihanju skriva naš način varnosti. Kako dihamo – plitvo ali globoko, s prsmi ali s trebuhom, hitro ali počasi; ali tu in tam globoko zavzdihnemo, je naš vdih prekinjen, nam jemlje sapo? Vse to so znaki našega počutja. Raznovrstne meditacije našo pozornost vedno znova usmerjajo k dihanju – dihanje je naše sidro, stabilizacija.

Velja, da počasno in globoko dihanje pomirja in da je izdih prav tako pomemben kot vdih. Če mu dodamo še nasmeh, to ne more biti slaba kombinacija.

 

Na posnetju je Preetha ji na TEDu.

The post Minuta in pol za dihanje appeared first on psihoterapija-sirok.si.