Čeprav si ljudje radi nadevamo oznake in prepričanja, po katerih se želimo razlikovati od drugih, smo, kot poudarja eksistencialist Yalom, vsi v istem čolnu. Tudi terapevti smo klienti. In v življenju se potemtakem tako terapevti kot klienti soočamo z enakimi dilemami …

Klienti so vsepovsod, prevzem te oznake pa je v veliki meri naključen in pogosto bolj odvisen od kulturnih, izobraževalnih in ekonomskih dejavnikov kot pa od resnosti patologije. Ker se moramo terapevti v enaki meri soočati s temi eksistencialnimi danostmi kot naši klienti, je profesionalna drža neprizadete objektivnosti, ki je tako potrebna pri znanstveni metodi, za nas neprimerna. Prav tako psihoterapevti ne smemo sočutno kokodakati in pozivati kliente, naj se neomajano borijo s svojimi težavami. Ne moremo jim reči vi in vaši problemi. Namesto tega moramo govoriti o nas in naših problemih, saj bosta naše življenje in naš obstoj vedno prikovana ob smrt, ljubezen k izgubi, svoboda k strahu in rast k ločitvi. Glede tega smo vsi v istem čolnu.

Vprašanja identitete so za nas seveda neizogibna. Pozorni pa moramo biti na to, koliko so ti konstrukti pogojeni, rigidni in arogantni. Velikokrat pomaga, da raziščemo že najpreprostejše ozadje določene odločitve, izbire, odnosa, teme ali verjetja, na primer:

–  ”Čemu je to namenjeno?

–  ”Zakaj to potrebujem?

–  ”Kaj mi to daje?

–  ”Kaj bi bil/bila brez tega?

–  ”Kaj v resnici potrebujem?

Sicer pa, kar brez strahu, kot pravi Yalom, ima življenje moč, da nas vedno pripelje k izhodišču, ker smo “vsi v istem čolnu”.

Iz knjige Rabelj ljubezni in druge psihoterapevtske zgodbe.