Jesenska žetvena luna, ki je letos padla na 1. oktober in traja še danes, je nekaj posebnega. Ta luna daje vtis polnosti še nekaj dni potem, ko je že mimo, zato jo tradicionalno povezujemo z žetvijo.

Žetev je po svoji naravi povezana s srečo in obiljem; pomeni, da sta naš trud in delo poplačana. Obiramo sadove, ki smo jih pridelali čez leto in nas bodo – fizično in simbolično – nahranili. Tako se lahko mirno začnemo pripravljati na zimski umik v notranjost, v temo, k počitku; kot se zemlja potaplja v mirovanje, se tudi naša psiha počasi umirja in vrača k zemlji.

Medtem ko uživamo v poznojesenskem soncu, si vzemimo čas za razmislek o tem, kako se metafora žetve zrcali v našem življenju. Načeloma vemo, da je ravnovesje v življenju pomembno, vendar je naravno tudi dejstvo, da na naše resolucije vplivajo vsakodnevne obremenitve, delovni ritem, odrekanje …

Ta krajša in preprosta vizualizacija nam pomaga, tako da vzpodbudi našo refleksijo in kreativnost.

Svoje življenje si lahko predstavljamo kot vrt, ki ga neprestano urejamo, obdelujemo, čistimo in z njega pobiramo sadove. Opazujemo, kaj smo ustvarili, in predvsem, kako dobri vrtnarji smo. Sproti preverjamo, kaj bi bilo treba obrezati, ali kje je kakšna gredica, ki potrebuje več nege in pozornosti. Je mogoče potrebno kje kaj izruvati ali ponovno posaditi?

Mogoče smo se v zadnjem letu veliko posvečali svoji karieri, ki je sedaj obrodila toliko sadov, da ne moremo vseh obrati, jih shraniti ali porabiti. Smo se zato manj posvečali negovanju odnosov v svojem življenju? Je naša čustvena pokrajina pusta in izsušena? Mogoče smo se preveč ukvarjali s svojim psihičnim in fizičnim zdravjem in zanemarili kakšno drugo gredico v našem notranjem vrtu?

Za trenutek se potopimo v notranji mir in tišino ter opazujmo svojo duševno pokrajino. Razmislimo, kako bi lahko znova uravnovesili področja in gredice v svojem življenju. Začnemo lahko pri tistih, ki so za nas najbolj pomembni, in se nato počasi premikamo globlje v podzemlje.

Ravnovesje in mir se začneta v naši notranjosti ;)!

Želim vam prijetno jesen.

Vir: The four winds society

The post Vizualizacija na žetveno luno – Urejanje notranje pokrajine appeared first on psihoterapija-sirok.si.

… Meja pomeni le to, da se kot suveren posameznik – unikatno bitje s svojo lastno inteligenco, željami, potrebami, zaznavami, čustvi, zahtevami in izkušnjami ter zgodovino, vzpostavimo v odnosu do nekoga ali nečesa tako, da spoštujemo svoj notranji kompas. Pomeni, da sebi in svojemu notranjemu doživljanju damo pravico in legitimnost bivanja in čutenja. Meje nas definirajo v odnosu do naše okolice: »To sem jaz!« …

Več v intervjuju za spletni portal Mojpsihoterapevt.si!

The post Intervju – Meje v odnosih appeared first on psihoterapija-sirok.si.

PRVIČ: ne delujemo na »klik«

Prva stvar je ta, da ne delujemo na »klik«. Naš organizem ne pozna stikala, ki bi ga v trenutku preklopilo iz težav v službi na skrb za moža ali otroka, takoj zatem na pogovor z mamo ali sestro in čez minuto ali dve na delanje načrtov za naslednje dni. To sicer ne drži popolnoma – ko gre za preživetje, delujemo dobesedno na »klik«; fiziologija in kemija našega telesa za to poskrbita veliko prej kot psiha in njeni koncepti. V obeh primerih pa gre za to, da imajo naš organizem, telo, osebnost in nenazadnje naša energija svoj ritem. Vse kar je za nas prehitro, preveč intenzivno, prezahtevno, pa je za naš organizem šok. Dobro je to, da smo nadpovprečno prilagodljivi in vzdržljivi. Res pa je tudi, da se takšni manjši in večji šoki, primanjkljaji ali travme v nas počasi nabirajo in kopičijo.

Nočemo priti do točke, ko trepeta zadnja celica v našem telesu.

DRUGIČ: brez obtoževanja in nerealnih pričakovanj

Včasih ne gre drugače, kot da letimo, preklapljamo, ustrežemo, popuščamo. S tem ni nič narobe! Vendar ne pozabljajmo na svoj ritem, svoje želje. Kasneje, čez nekaj ur ali čez nekaj dni, pravzaprav kadarkoli, spet postavimo sebe na prvo mesto.

Gre namreč za to, da nas bo življenje – in življenje ima veliko moči in domišljije – prej ali slej povabilo, da začnemo polagati račune.

 
To bo pogled nazaj. Vsak trenutek pa imamo možnost, da se ustavimo in ocenimo, kako se počutimo sedaj (če to storimo sedaj, bo cena nižja – to pravilo velja za vsakim šankom). In splošno priporočilo je, da raje glejmo naprej kot nazaj – tako na cesti kot v življenju …

Podobno pravilo velja tudi za spanje: spanja ne moremo nadoknaditi. Ko spimo, spimo, in to je to, nič več in nič manj. In ko se naspimo, bomo spočiti in se bomo dobro počutili. Za tem ni nobene velike filozofije. To pravilo velja tudi za naš čas, bremena, konflikte, odnose, aspiracije.

Glavno vodilo naj bo: karkoli je, je v redu!

TRETJIČ: manj je več

Ko se frustracija stopnjuje in se nam zdi, da smo ravnali narobe in sami sebe razočarali, nam prav nič ne pomaga, da se krivimo za to. V takšni situaciji si lahko le priznamo, da je en križ, ena skala na naših ramah dovolj.

Misel, da mora naenkrat rešiti vse svoje težave in popraviti vse hibe, je preveliko breme za slehernega posameznika. Nihče ne zahteva od nas, da naenkrat sklenemo vse pomembne in dolgoročne življenjske odločitve – nihče, razen tistega dela nas, ki želi naložiti še nekaj malega bremena na naša pleča. Ta del je navadno rad kriv in slab. Bolje pa je, da o našem življenju in naši vrednosti odloča kdo drug, najbolje da tisti del nas, ki zna reči »dovolj« in vzeti to, kar nam življenje ponuja. Le ta zreli in prizemljeni del nas nam lahko pomaga, da se vsaj za trenutek zopet naravnamo na lastni ritem. In ko začutimo svoj ritem, bomo laže uvideli in začutili, kaj je za nas v danem trenutku dobro. Po navadi je to dovolj.
 

ČETRTIČ: stvari se največkrat razrešijo same od sebe

Ko si tako prisluhnemo, ko sledimo svojemu ritmu, potrebam in željam in smo pri tem res iskreni, bomo nemara začutili dvoje: da smo precej zadovoljni in da nas življenje podpira. To je stanje, v katerem stvari enostavno »padejo« na svoje mesto in se vse (ali se nam tako vsaj zdi) nekako prav izide.

Takrat ko naš ritem ujame ritem Življenja, smo posebej lucidni, prodorni in povezani s svetom in ljudmi okoli nas.

 
In ko se, lucidni ali ne, ozremo nazaj, bomo spoznali, da smo se marsikdaj preveč naprezali in sekirali. Vse ima svoj namen in ko bomo v svojem tempu, torej ob svojem času, ujeli ritem Življenja, se bo tudi to, kar nas danes pesti, razrešilo in se postavilo na svoje mesto.

The post V ritmu v novo leto appeared first on psihoterapija-sirok.si.

Skrb zase (in s tem povezana skrb za druge) je pereča tema mnogih ljudi. Drznem si trditi, da večina – ženske mogoče bolj manično, moški bolj stoično – v globinah trepeta zaradi  primanjkljaja – videnosti, slišanosti, sprejetosti, miru.

Razlike, kako moški in ženske dojemamo in občutimo razliko med privilegijem oziroma obremenitvijo, ki jo predstavlja »skrb za druge«, prežemajo vse nivoje našega obstoja. So karakterne, osebnostne, strukturne, odnosne, energijske, preživetvene, kulturne, zgodovinske itd.

Mnogi od nas pa, ne glede na spol, hlastajo za zadnjimi trenutki dneva, ki se izteka in kopni pred našimi očmi. Družina, otroci, partner, delo, šef, prazniki, darila, prijatelji, opravki, svet, problemi … in na koncu tunela črn, temen in prazen januar. Hvala, vesolje!
Skratka, še in še je stvari in ljudi na naših seznamih. In vedno se najde kaj novega, kar nam prekriža pot do sebe.

Nespametno bi bilo pričakovati, da bodo drugi skrbeli za nas, če tega ne počnemo mi sami. Po navadi do tega ne pride zato, ker bi jim bilo vseeno ali ker nas nimajo radi. Velikokrat smo prav mi tisti, ki perpetuiramo staro igro zapostavljenosti. Ko se v nas prebudi notranji otrok – osamljen, neviden, žalosten, zapuščen ali prestrašen – in se mu v podobnem ritmu in brez obotavljanja pridruži še partnerjev (šefov, prijateljev …), postane vsem dobro poznan konflikt neizbežen; a dokler bomo v partnerju iskali očeta, ki nas je prizadel, ali mamo, ki nas je spregledala, bo pač tako. Takšne igre so seveda vzajemne, saj velja, da »it takes two to tango«.

Ko od sebe pričakujemo, da lahko skrbimo za druge in ob tem zanemarimo sebe, se praviloma motimo. Skoraj neznatni občutki nezadovoljstva, dolžnosti, krivde, manipulacije, strahu ali neodločnosti bodo iz drobne frustracije prej ali slej kulminirali in oder v celoti prepustili našemu ranljivemu, pozornosti in ljubezni lačnemu notranjemu otroku.

Ta (notranji) otrok seveda najpogosteje ni otrok nemarnih in neskrbnih staršev, temveč tistih staršev, ki so se sami znašli v stiski; ko bi morali poskrbeti tudi zase, tega niso najbolje znali.

Mogoče se bo kakšnemu staršu tale preprost primer zdel znan: če nezadovoljni in preobremenjeni starši vneto skrbijo za svojega otroka in verjamejo, da bo njihovae igra mimo njega šla neopaženo, se krepko motijo. Otroci zaznavajo in čutijo čisto vse, tudi dejstvo, da starš ne zna poskrbeti zase. Ob tem se dogajata dva vzporedna procesa: otrok bo ponotranjil vzorce in navade staršev in se bo po vsej verjetnosti tudi sam naučil »slabo skrbeti zase«. Istočasno pa bo začutil stisko svojih staršev in začel brezkompromisno skrbeti zanje.

Mogoče pa glede tega velja najbolj enostavno pravilo: zadovoljni otroci so otroci zadovoljnih in srečnih staršev!

Seveda drži, da je to pravilo laže zapisati kot ga uresničiti. Vendar za začetek skušajmo ohraniti stvari čimbolj enostavne, poskrbimo zase vsaj toliko, kolikor lahko, in sicer tako, da skušamo biti čim bolj zadovoljni.

Lepo in pomembno je, imeti se fajn, uživati – sam s seboj in z drugimi. Neznanski užitek je biti sposoben komu stati ob strani, misliti nanj, mu posvetiti svoj čas in prostor.

Ko namreč utelesimo svoj ritem in so naše potrebe zadovoljene, smo bolj mirni in zadovoljni. Takrat lahko resnično začutimo tudi druge in se z njimi laže sinhroniziramo.

Ko naslednjič pokličemo prijateljico po telefonu, je dovolj, da se zavedamo, zakaj smo to storili – ali smo jo poklicali, ker se moramo izprazniti in z njo deliti svoje stiske, ali zato, ker želimo izvedeti, kako je z njo. Ko bomo jutri izvajali svoj hitropotezni »multitasking«, se za trenutek ustavimo in pomislimo, koliko smo dejansko prisotni vsaj pri eni od stvari, ki jih istočasno opravljamo. Ko muhavo in nejeverno sklepamo kompromise s partnerjem, preverimo, koliko to zadovoljuje naše potrebe in kaj nam to v resnici pomeni. Velika razlika je namreč, ali kaj naredimo zato, ker popustimo, ali zato ker imamo tega človeka radi in mu z veseljem ugodimo. In ko naslednjič komu posvetimo svoj čas, na tihem in vsaj za trenutek preletimo svoje počutje: ali smo zadovoljni, odprti, prisotni.

In zgodile se bodo čarobne spremembe!

The post Čas za druge si lahko vzamemo šele takrat, ko ga imamo dovolj zase appeared first on psihoterapija-sirok.si.