Vse moje neozaveščene vsebine – torej tiste v nezavednem, so zame popolnoma in absolutno nedostopne.

Naša psihična struktura se vzpostavi že zelo zgodaj, do tretjega rojstnega dneva je v osnovi že formirana – in matrice, ki smo jih do takrat ponotranjili, bodo pomembno vplivale na vse naše nadaljnje doživljanje in izkušnje. Med njimi mogoče najbolj odločilno prav tiste nezavedne, saj slednje vedno znova uhajajo naši zavestni in odrasli presoji in ostajajo ujete v preteklosti, kot trenutki, zamrznjeni v prostoru brez časa, logike in koherentnosti.

Včasih si to težko predstavljamo, vendar brezkompromisno velja, da so vse naše neozaveščene vsebine – torej tiste v našem nezavednem, za nas popolnoma in absolutno nedostopne. Kažejo se v sanjah, analizi in popačene skozi številne obrambne mehanizme in strategije preživetja, tako mojstrsko izurjene, da z njimi tudi sami sebe preslepimo.

Če to vemo, tudi bolje razumemo, kako se lahko zgodi, da nas drugi včasih bolje preberejo, kot se sami, da mogoče bolje vidijo, kaj nas muči, kaj je narobe, kje tavamo in se izgubljamo:

naše nezavedno je nedostopno nam, je pa nepreklicno prisotno in del našega »polja« –  svojo prtljago vedno nosimo s seboj. In če smo jo izredno uspešno potlačili pred sabo, je ne moremo skriti pred drugimi.

Nezavedne vsebine lahko delno prepoznavamo v svojih vzorcih, ponavljajo se v stiskah in dramah, so kot implicitni, subtilni in skriti skupni imenovalec našega življenja. V takšnih primerih navadno vemo, da nekaj škripa, ni nam pa jasno, kaj.

Tako nezavedno, mimo naše volje ali hotenja, nepreklicno oblikuje naše življenje. V terapiji se ga lotevamo na različnih nivojih: na nivoju uma s pogovorom, na nivoju telesa z občutki, čustvi in telesnimi vajami, ter na simbolnem in energetskem nivoju. Predvsem pa v neki novi izkušnji, odnosu, ki ga razvijemo s svojim terapevtom in potem nesemo s seboj v svet.

The post Čustvovanje – brez potlačevanja in preplavljanja (tretji del) appeared first on psihoterapija-sirok.si.

Naš psihični aparat je nepredstavljivo inteligentna sila, ki se že od rojstva mojstrsko prilagaja okoliščinam in uči, katera čustva so zaželjena in katera ne.

Prepoznavanja našega čustvovanja je velik in pomemben »korak k sebi« in dejstvo je, da ta proces za večino nas ni tako samoumeven, kot se zdi na prvi pogled. Je delo na sebi in velik ter predvsem pomemben del osebnostne rasti.

Ko vemo, kaj čutimo, smo že ogromno naredili!

Dejstvo je, da obstajajo razlogi, da določenih čustev ne čutimo. Zelo verjetno smo se že v najzgodnejšem otroštvu, še pred dopolnjenim tretjim letom starosti – največkrat pa že veliko prej, naučili, kaj je za nas varno in kaj ne.

Naš psihični in čustveni aparat je nepredstavljivo inteligentna sila, ki se že od rojstva mojstrsko prilagaja okoliščinam, tako da nam omogoča preživetje. Pogosto se zgodi, da so nekatera čustva – predvsem težka – v sistemu delovanja naše družine oziroma okolice prepovedana, zamolčana, neizražena, zasmehovana. Skratka, sporočilo, ki ga otrok v takem okolju prejema, je: »To čustvo ni primerno.«

Če kot otrok tako čustvo potlačim in izgubim neposreden stik z njim, pozabim nanj, ne vem več, da sem žalosten, jezen, razvrednoten, zapuščen, osamljen itd. In če ne vem, da me je nekaj prizadelo, tudi ne bom znal takšnih situacij ustrezno zaznati, jih prebrati in v njih delovati.

Takšen prepovedani in odtujeni občutek in z njim povezani dogodki postanejo zame normalnost. Še več, ker sem nanje navajen in so edino, kar poznam, se vsakič znova in perpetualno znajdem v njih.

Zgodnji čustveni odtis, ki ga nosim v sebi, postane matrica mojega delovanja, zapis in naboj v mojem energetskem polju, na katerega se ljudje v mojem življenju odzivajo. To pomeni, da postane moja notranja struktura, ki povzroča dinamiko mojih odnosov in interakcij.

The post Čustvovanje – brez potlačevanja in preplavljanja (drugi del) appeared first on psihoterapija-sirok.si.

O tem, kaj pravzaprav pomeni biti v stiku s svojimi čustvi, se z njimi soočati, jih sprejemati, z njimi živeti, jih nositi in se v pravem trenutku in pravi meri od njih distancirati.

Kot za vsako stvar tudi za čustva velja, da moramo najprej vedeti, kaj čutimo. Mogoče se zdi neverjetno, da veliko ljudi nima notranjega zemljevida in izkušnje, kaj šele zavedanja o tem, kaj v danem trenutku čuti, vendar to v resnici drži.

Koliko so bila naša čustva slišana in sprejeta v otroštvu in na kakšen način smo se z njimi naučili operirati, je zgodba, ki je edinstvena za vsakega od nas in je pogojena z načinom vzgoje in obliko navezanosti naših staršev ali skrbnikov ter našo specifično usodo, nalogo oziroma znanjem, ki ga moramo osvojiti, da lahko zaživimo bolj polno življenje, osvobojeno starih spon, ki jih vsakdo nosi s seboj in ki svoj eho dobijo skozi transgeneracijske in kolektivne sisteme uokvirjanja.

Vsak človek v sebi nosi vsa čustva. Osnovna čustva so najbolj bazična in primarna. Sestavljena čustva so bolj kompleksna in družbeno pogojena, po večini se prilepijo na osnovno formulo človekovega individualnega doživljanja in jo s tem dodatno okrepijo ali popačijo.

Kdor trdi, da nima določenega čustva, da na primer nikdar ni jezen, ker se je po nekakšni zenovski poti prebil v višje stanje zavesti, kjer je absolutno srečen in spokojen, ima le delno prav. Prav ima, ko pravi, da jeze ne čuti, povsem pa se moti, ko pravi, da tega čustva nima in po njem ne čuti nobene potrebe. Spiritualni ali kakšen drugi »obvod« je le ena od oblik odpora, ki nam pomagajo ohranjati status quo, to je, nenehno ponavljanje zastarelih veščin soočanja.

Dejstvo, da čutimo, pomeni, da smo živi, da bivamo in delujemo po najbolj primarnih človeških principih in zanikanje določenih čustev ali strah pred njimi nam pri tem prav nič ne pomagata. Mogoče nam lahko pomaga zavedanje, da čustva pač so, takšna kot so.

Naša čustva so kot živ organizem, ki biva znotraj nas in deluje po popolnoma drugačnih principih, kot si včasih želi naš um. In bolj kot smo z njimi v stiku, bolj kot jih čutimo, bolje lahko sodelujemo z njimi.

The post Čustvovanje – brez potlačevanja in preplavljanja (prvi del) appeared first on psihoterapija-sirok.si.

Naš organizem, za razliko od našega uma, ne preigrava možnosti, rešitev, strategij in načrtov. Celični spomin je neomajen. Inteligenca našega telesa je – čeprav včasih boleča – bolj stabilna od naše psihe. Prav zato se v psihoterapiji učimo čutiti in brati njegova sporočila, saj nam telo nudi veliko bolj neposreden dostop do skritih, potlačenih vsebin.

Na presenečenje vseh nas pa se v nezavednem skriva prav toliko lepih, neizživetih talentov in moči kot njihovih temnih in nezaželenih obrazov. Zato delamo z obojim. Krepimo vire moči, da nam pomagajo soočati se s tistimi deli, ki smo jih zavrgli, slednji pa so navadno tako grozeči prav zato, ker so bili od nekdaj pozabljeni in osovraženi.

Problem naše raztelešenosti ni v glavi. Problem nastane, ko glava in telo nista povezana. Zaradi takšnega razcepa se včasih vedemo, kot da je glava edini del našega telesa. Glava pa rada zbezlja po svoje, navadno v kaos ali stres. Tudi čas, v katerem živimo, veliko prispeva k temu, da kronično »živimo v glavi« in se pustimo zapeljati neskončno mrmrajoči naravi uma. Seveda je tudi glava zelo pomemben del našega telesa in kognicija je ključna pri spoznavanju in razumevanju vsega, kar se nam dogaja. Ni pa edini pomembni del, ki ga imamo. Tudi naše srce, če ga poslušamo, je močan ali celo močnejši in pomembnejši center našega bitja. Ljubimo iz srca, žalost nam navadno teži srce in ob vseh izgubah in prizadetosti čutimo bolečino v srcu. In če v to verjamemo, »strto srce« in »veliko srce« nista samo naključni metafori.

Naše srce je pravzaprav najboljši in najbolj zrel približek zdravega ega, je tisti del, ki nam najbolj jasno in iskreno pove, kdo smo in kaj si želimo. Prek njega se najmočneje povezujemo z drugimi, srce je center ljubezni in sočutja.

 

To velja tudi za trebuh, rodila, spolne organe in ostale dele našega telesa. Rek in občutek »from the gut« nas povezuje z našimi primarnimi instinkti in intuicijo. Včasih je spolno vzburjenje povezano z veliko pretočnostjo kreativne energije. Boleča in napeta ramena so lahko znak preobremenjenosti (nošenja bremena), zategnjene čeljusti pa pretirane kontrole. Seveda pa velja, da takšnih znakov ne gre posploševati.

Smo posebna in unikatna bitja. Čeprav uporabljamo isto paleto barv, ima vsaka brazgotina ali gubica na našem telesu svojstven odtenek, ki so ga obarvale naše izkušnje in doživetja. Zato velja pozornost ponižno in potrpežljivo preusmeriti k telesu. Vedno ko smo v dilemi, lahko zaupamo svoji intuiciji, da bo prava odločitev prišla, ko bo zanjo čas. In če postanemo malce pozorni, spoznamo, da večine pomembnih – in velikokrat pravilnih odločitev ne sprejemamo iz glave, ampak jih čutimo v telesu.

Veliko močnih in pomembnih izkušenj težko opišemo z besedami, to pa zato, ker jih doživljamo in čutimo v telesu in na drugih pomembnih nivojih našega bitja.

The post Telo ima svojo lastno inteligenco appeared first on psihoterapija-sirok.si.