Čustvovanje – brez potlačevanja in preplavljanja (drugi del)

Določena čustva so prepovedana

 

Naš psihični aparat je nepredstavljivo inteligentna sila, ki se že od rojstva mojstrsko prilagaja okoliščinam in uči, katera čustva so zaželjena in katera ne.

Prepoznavanja našega čustvovanja je velik in pomemben »korak k sebi« in dejstvo je, da ta proces za večino nas ni tako samoumeven, kot se zdi na prvi pogled. Je delo na sebi in velik ter predvsem pomemben del osebnostne rasti.

Ko vemo, kaj čutimo, smo že ogromno naredili!

Dejstvo je, da obstajajo razlogi, da določenih čustev ne čutimo. Zelo verjetno smo se že v najzgodnejšem otroštvu, še pred dopolnjenim tretjim letom starosti – največkrat pa že veliko prej, naučili, kaj je za nas varno in kaj ne.

Naš psihični in čustveni aparat je nepredstavljivo inteligentna sila, ki se že od rojstva mojstrsko prilagaja okoliščinam, tako da nam omogoča preživetje. Pogosto se zgodi, da so nekatera čustva – predvsem težka – v sistemu delovanja naše družine oziroma okolice prepovedana, zamolčana, neizražena, zasmehovana. Skratka, sporočilo, ki ga otrok v takem okolju prejema, je: »To čustvo ni primerno.«

Če kot otrok tako čustvo potlačim in izgubim neposreden stik z njim, pozabim nanj, ne vem več, da sem žalosten, jezen, razvrednoten, zapuščen, osamljen itd. In če ne vem, da me je nekaj prizadelo, tudi ne bom znal takšnih situacij ustrezno zaznati, jih prebrati in v njih delovati.

Takšen prepovedani in odtujeni občutek in z njim povezani dogodki postanejo zame normalnost. Še več, ker sem nanje navajen in so edino, kar poznam, se vsakič znova in perpetualno znajdem v njih.

Zgodnji čustveni odtis, ki ga nosim v sebi, postane matrica mojega delovanja, zapis in naboj v mojem energetskem polju, na katerega se ljudje v mojem življenju odzivajo. To pomeni, da postane moja notranja struktura, ki povzroča dinamiko mojih odnosov in interakcij.