Vse moje neozaveščene vsebine – torej tiste v nezavednem, so zame popolnoma in absolutno nedostopne.

Naša psihična struktura se vzpostavi že zelo zgodaj, do tretjega rojstnega dneva je v osnovi že formirana – in matrice, ki smo jih do takrat ponotranjili, bodo pomembno vplivale na vse naše nadaljnje doživljanje in izkušnje. Med njimi mogoče najbolj odločilno prav tiste nezavedne, saj slednje vedno znova uhajajo naši zavestni in odrasli presoji in ostajajo ujete v preteklosti, kot trenutki, zamrznjeni v prostoru brez časa, logike in koherentnosti.

Včasih si to težko predstavljamo, vendar brezkompromisno velja, da so vse naše neozaveščene vsebine – torej tiste v našem nezavednem, za nas popolnoma in absolutno nedostopne. Kažejo se v sanjah, analizi in popačene skozi številne obrambne mehanizme in strategije preživetja, tako mojstrsko izurjene, da z njimi tudi sami sebe preslepimo.

Če to vemo, tudi bolje razumemo, kako se lahko zgodi, da nas drugi včasih bolje preberejo, kot se sami, da mogoče bolje vidijo, kaj nas muči, kaj je narobe, kje tavamo in se izgubljamo:

naše nezavedno je nedostopno nam, je pa nepreklicno prisotno in del našega »polja« –  svojo prtljago vedno nosimo s seboj. In če smo jo izredno uspešno potlačili pred sabo, je ne moremo skriti pred drugimi.

Nezavedne vsebine lahko delno prepoznavamo v svojih vzorcih, ponavljajo se v stiskah in dramah, so kot implicitni, subtilni in skriti skupni imenovalec našega življenja. V takšnih primerih navadno vemo, da nekaj škripa, ni nam pa jasno, kaj.

Tako nezavedno, mimo naše volje ali hotenja, nepreklicno oblikuje naše življenje. V terapiji se ga lotevamo na različnih nivojih: na nivoju uma s pogovorom, na nivoju telesa z občutki, čustvi in telesnimi vajami, ter na simbolnem in energetskem nivoju. Predvsem pa v neki novi izkušnji, odnosu, ki ga razvijemo s svojim terapevtom in potem nesemo s seboj v svet.

The post Čustvovanje – brez potlačevanja in preplavljanja (tretji del) appeared first on psihoterapija-sirok.si.

Naš psihični aparat je nepredstavljivo inteligentna sila, ki se že od rojstva mojstrsko prilagaja okoliščinam in uči, katera čustva so zaželjena in katera ne.

Prepoznavanja našega čustvovanja je velik in pomemben »korak k sebi« in dejstvo je, da ta proces za večino nas ni tako samoumeven, kot se zdi na prvi pogled. Je delo na sebi in velik ter predvsem pomemben del osebnostne rasti.

Ko vemo, kaj čutimo, smo že ogromno naredili!

Dejstvo je, da obstajajo razlogi, da določenih čustev ne čutimo. Zelo verjetno smo se že v najzgodnejšem otroštvu, še pred dopolnjenim tretjim letom starosti – največkrat pa že veliko prej, naučili, kaj je za nas varno in kaj ne.

Naš psihični in čustveni aparat je nepredstavljivo inteligentna sila, ki se že od rojstva mojstrsko prilagaja okoliščinam, tako da nam omogoča preživetje. Pogosto se zgodi, da so nekatera čustva – predvsem težka – v sistemu delovanja naše družine oziroma okolice prepovedana, zamolčana, neizražena, zasmehovana. Skratka, sporočilo, ki ga otrok v takem okolju prejema, je: »To čustvo ni primerno.«

Če kot otrok tako čustvo potlačim in izgubim neposreden stik z njim, pozabim nanj, ne vem več, da sem žalosten, jezen, razvrednoten, zapuščen, osamljen itd. In če ne vem, da me je nekaj prizadelo, tudi ne bom znal takšnih situacij ustrezno zaznati, jih prebrati in v njih delovati.

Takšen prepovedani in odtujeni občutek in z njim povezani dogodki postanejo zame normalnost. Še več, ker sem nanje navajen in so edino, kar poznam, se vsakič znova in perpetualno znajdem v njih.

Zgodnji čustveni odtis, ki ga nosim v sebi, postane matrica mojega delovanja, zapis in naboj v mojem energetskem polju, na katerega se ljudje v mojem življenju odzivajo. To pomeni, da postane moja notranja struktura, ki povzroča dinamiko mojih odnosov in interakcij.

The post Čustvovanje – brez potlačevanja in preplavljanja (drugi del) appeared first on psihoterapija-sirok.si.

O tem, kaj pravzaprav pomeni biti v stiku s svojimi čustvi, se z njimi soočati, jih sprejemati, z njimi živeti, jih nositi in se v pravem trenutku in pravi meri od njih distancirati.

Kot za vsako stvar tudi za čustva velja, da moramo najprej vedeti, kaj čutimo. Mogoče se zdi neverjetno, da veliko ljudi nima notranjega zemljevida in izkušnje, kaj šele zavedanja o tem, kaj v danem trenutku čuti, vendar to v resnici drži.

Koliko so bila naša čustva slišana in sprejeta v otroštvu in na kakšen način smo se z njimi naučili operirati, je zgodba, ki je edinstvena za vsakega od nas in je pogojena z načinom vzgoje in obliko navezanosti naših staršev ali skrbnikov ter našo specifično usodo, nalogo oziroma znanjem, ki ga moramo osvojiti, da lahko zaživimo bolj polno življenje, osvobojeno starih spon, ki jih vsakdo nosi s seboj in ki svoj eho dobijo skozi transgeneracijske in kolektivne sisteme uokvirjanja.

Vsak človek v sebi nosi vsa čustva. Osnovna čustva so najbolj bazična in primarna. Sestavljena čustva so bolj kompleksna in družbeno pogojena, po večini se prilepijo na osnovno formulo človekovega individualnega doživljanja in jo s tem dodatno okrepijo ali popačijo.

Kdor trdi, da nima določenega čustva, da na primer nikdar ni jezen, ker se je po nekakšni zenovski poti prebil v višje stanje zavesti, kjer je absolutno srečen in spokojen, ima le delno prav. Prav ima, ko pravi, da jeze ne čuti, povsem pa se moti, ko pravi, da tega čustva nima in po njem ne čuti nobene potrebe. Spiritualni ali kakšen drugi »obvod« je le ena od oblik odpora, ki nam pomagajo ohranjati status quo, to je, nenehno ponavljanje zastarelih veščin soočanja.

Dejstvo, da čutimo, pomeni, da smo živi, da bivamo in delujemo po najbolj primarnih človeških principih in zanikanje določenih čustev ali strah pred njimi nam pri tem prav nič ne pomagata. Mogoče nam lahko pomaga zavedanje, da čustva pač so, takšna kot so.

Naša čustva so kot živ organizem, ki biva znotraj nas in deluje po popolnoma drugačnih principih, kot si včasih želi naš um. In bolj kot smo z njimi v stiku, bolj kot jih čutimo, bolje lahko sodelujemo z njimi.

The post Čustvovanje – brez potlačevanja in preplavljanja (prvi del) appeared first on psihoterapija-sirok.si.

Jesenska žetvena luna, ki je letos padla na 1. oktober in traja še danes, je nekaj posebnega. Ta luna daje vtis polnosti še nekaj dni potem, ko je že mimo, zato jo tradicionalno povezujemo z žetvijo.

Žetev je po svoji naravi povezana s srečo in obiljem; pomeni, da sta naš trud in delo poplačana. Obiramo sadove, ki smo jih pridelali čez leto in nas bodo – fizično in simbolično – nahranili. Tako se lahko mirno začnemo pripravljati na zimski umik v notranjost, v temo, k počitku; kot se zemlja potaplja v mirovanje, se tudi naša psiha počasi umirja in vrača k zemlji.

Medtem ko uživamo v poznojesenskem soncu, si vzemimo čas za razmislek o tem, kako se metafora žetve zrcali v našem življenju. Načeloma vemo, da je ravnovesje v življenju pomembno, vendar je naravno tudi dejstvo, da na naše resolucije vplivajo vsakodnevne obremenitve, delovni ritem, odrekanje …

Ta krajša in preprosta vizualizacija nam pomaga, tako da vzpodbudi našo refleksijo in kreativnost.

Svoje življenje si lahko predstavljamo kot vrt, ki ga neprestano urejamo, obdelujemo, čistimo in z njega pobiramo sadove. Opazujemo, kaj smo ustvarili, in predvsem, kako dobri vrtnarji smo. Sproti preverjamo, kaj bi bilo treba obrezati, ali kje je kakšna gredica, ki potrebuje več nege in pozornosti. Je mogoče potrebno kje kaj izruvati ali ponovno posaditi?

Mogoče smo se v zadnjem letu veliko posvečali svoji karieri, ki je sedaj obrodila toliko sadov, da ne moremo vseh obrati, jih shraniti ali porabiti. Smo se zato manj posvečali negovanju odnosov v svojem življenju? Je naša čustvena pokrajina pusta in izsušena? Mogoče smo se preveč ukvarjali s svojim psihičnim in fizičnim zdravjem in zanemarili kakšno drugo gredico v našem notranjem vrtu?

Za trenutek se potopimo v notranji mir in tišino ter opazujmo svojo duševno pokrajino. Razmislimo, kako bi lahko znova uravnovesili področja in gredice v svojem življenju. Začnemo lahko pri tistih, ki so za nas najbolj pomembni, in se nato počasi premikamo globlje v podzemlje.

Ravnovesje in mir se začneta v naši notranjosti ;)!

Želim vam prijetno jesen.

Vir: The four winds society

The post Vizualizacija na žetveno luno – Urejanje notranje pokrajine appeared first on psihoterapija-sirok.si.

… Meja pomeni le to, da se kot suveren posameznik – unikatno bitje s svojo lastno inteligenco, željami, potrebami, zaznavami, čustvi, zahtevami in izkušnjami ter zgodovino, vzpostavimo v odnosu do nekoga ali nečesa tako, da spoštujemo svoj notranji kompas. Pomeni, da sebi in svojemu notranjemu doživljanju damo pravico in legitimnost bivanja in čutenja. Meje nas definirajo v odnosu do naše okolice: »To sem jaz!« …

Več v intervjuju za spletni portal Mojpsihoterapevt.si!

The post Intervju – Meje v odnosih appeared first on psihoterapija-sirok.si.

Vselej se mi je zdelo, da bi morala na ta račun napisati nekaj res pomembnega, kar bi lahko podprlo tako pomembno misel. Paradoks kajne?

Zdi se mi – in najbrž nisem edina, ki tako čuti – da nam ljudem prav nikdar ni dovolj: nismo dovolj lepi, pametni, očarljivi, modri, dobri, iskreni, odločni, zabavni in še in še. Umetelna tančica Maye je tako mojstrsko stkana in prepletena mreža konstruktov in iluzij, da nas z lahkoto prepriča, da je resnična.

Maske, ki si jih v vsakodnevnem življenju nadevamo, so nujna in zdrava zaščita, ki jo naš ego potrebuje, da bi lahko funkcionirali v družbi, saj je pristna in živa oseba preveč ranljiva, da bi lahko popolnoma odprta in razgaljena hodila po svetu – vsaj takšnem svetu, kot ga poznamo. So naše družbene osebnosti – preplet zunanjih zahtev in naših notranjih potreb.

Pri tem pa sta najbolj pomembni dve zahtevi:

1. Naše maske morajo biti fleksibilne in snemljive. Saj bolj kot se z njimi zlijemo in poistovetimo, torej bolj kot so rigidne in nezavedne, močneje nas pogojujejo – bolj kot postajamo eno s svojo masko, manj smo mi sami.

2. Naše maske morajo biti dovolj pristne, da človek, s katerim smo v stiku, lahko zaznava in čuti, kdo je za njimi.

Za njimi pa ni le

tisti, ki se žene za uspehom, ker se mu zdi, da ni dovolj dober, ali

tisti, ki je preveč ustrežljiv do drugih samo zato, ker se boji, da bo ostal sam, ali

tisti, ki je na zunaj napadalen in nesramen, ker se tako zelo boji lastnega razvrednotenja, ali

tisti, ki tako kritično presoja druge, ker se ne počuti sprejetega, ali

tisti, ki je hladen in distanciran zaradi strahu, da bo zavrnjen, ali

tisti, ki je do drugih ciničen, ker je sam sebi neznosno brezvezen ali

tisti, ki se pretirano napihuje, ker se, ko je sam, počuti tako zelo neumnega, ali

tisti, ki je navzven popolnoma nemočen in pasiven, ker je vso agresijo, ki jo premore, obrnil proti sebi,

ali tisti, ki

pa tisti

in tisti …

Za njimi je tudi

tisti, ki premore toliko otroške miline in nežnosti, da se svet zaradi njega omehča, in

tisti, ki zna imeti tako rad, da brez zahtev, kompromisov in obžalovanja vedno postavi drugega na prvo mesto, in

tisti, ki je tako radoveden, da se mu iskrijo oči,

tisti, ki je tako radosten, da je njegovo veselje nalezljivo,

tisti, ki je tako zabaven, da se lahko iz srca nasmeje sam sebi,

tisti, ki je tako igriv, da mu je celo dolgčas opravek, pa

tisti, ki je tako srčen, da se ob njem vsi počutijo bolj mirne in iskrene, in

tisti, ki je tako srečen, da uživa v vsakem posameznem trenutku, ter

vsi ostali.

Tega ne smemo nikdar pozabiti. Vse to smo mi, mi vsi.

Sama sem dolgo verjela, da stanja notranjega miru in zadovoljstva, ko se istočasno počutimo naravno usklajene s svetom in s seboj, človeku niso prav usojena. Zdelo se mi je, da so to redki trenutki lucidnosti, ki se bolj kot ne naključno zgodijo nekajkrat v življenju, ko se sile, ki so zunaj dometa našega razumevanja, vse čudežno postavijo na pravo mesto. Ko sem to povedala svoji terapevtki, je odkimala in obe sva se od srca nasmejali.

Lepo je biti »samo človek«. In ko smo lahko hkrati vse zgoraj našteto in še več, se nehamo gnati, truditi in spletkariti, da bi bili nekaj, kar nismo, kar nam je tuje. Nehamo se tudi bojevati, se otepati in kriviti za to, kar pri sebi obsojamo in zaradi tega tako težko sprejemamo. In ob tem ne pozabljamo, zanikamo in razvrednotimo vsega lepega, ker

… gredo dobre in slabe stvari skupaj, z roko v roki, nekako tako kot dan in noč. Ironija življenja, na našo žalost ali na srečo, zahteva oboje.

Le z lepim in srčnim lahko sprejmemo in nosimo vse težko

in če se odrečemo temi, izgubimo tudi svetlobo.

Na prvi pogled se zdi zakomplicirano, pa ni – vse, kar smo, je preprosto OK.

V resnici pa nobena posebna konstelacija planetov in nič nedoumljivega ne pade na svoje mesto. Kar pade, so le maske.

The post “Zahtevno preprosto”. O maskah, svetlobi in temi ter o tem, kako zahtevno je lahko “biti preprosto človek” appeared first on psihoterapija-sirok.si.

Nekaj več oziroma nekaj malega o izvoru in naravi zgodnjih, eksistencialnih tem skupaj s prvo različico meditacije za prizemljevanje sem napisala v prvem delu prispevka.

Posledice izgube tal pod nogami pa so navadno te, da takrat zgubimo zaupanje vase, sposobnost sprejemanja odločitev, odločnost nasploh. Izgubimo tudi zaupanje v drugega. Predvsem pa se odtujimo od občutka lastne moči.

V tej nemoči se navadno zadržujemo predvsem v glavi; izgubljamo se v cikličnih in ponavljajočih se konfliktih, iz katerih največkrat ni izhoda. Pogosto izmenično preskakujemo iz vloge žrtve – torej iz čiste nemoči in prepričanja, da so drugi krivi in odgovorni za naše počutje – v vlogo agresorja. Slednji je, odvisno od posameznika, včasih zelo ekspresiven, napadalen in odkrit, včasih zelo podtalen, manipulatorski, vselej pa – kljub svoji »pasivnosti« – učinkovit.

Kar se tega tiče, smo »vsi v istem čolnu«, vprašanje je le, koliko se tega zavedamo. Vsak tak trenutek pa je tudi priložnost za rast. Pri tem nam lahko pomagajo že zelo drobne stvari – vaje za prizemljitev so preprost in hiter način, da v sebi zopet najdemo občutek prisotnosti, pomirejnosti, stabilnosti in moči.

Predlagam še eno, malce drugačno različico meditativne vaje za prizemljitev. Najbolje je, da izberemo tisto, ki nam bolj ustreza.

MEDITACIJA ZA PRIZEMLJITEV (ang. grounding)

Stojimo ali udobno in vzravnano sedimo na stolu.

Zapremo oči.

Trikrat globoko vdihnemo in izdihnemo.

Naš izdih je z vsakim vdihom daljši.

In z vsakim izdihom smo bolj mirni in sproščeni.

Pozornost usmerimo na stopala.

Zavemo se tal pod seboj.

Podpore, ki nam jo nudi površina Zemlje.

Počutimo se stabilni in varni.

Pozorno opazujmo celotno površino naših stopal.

Začutimo prste na nogah, peti, stopalna loka.

Zbrano preverimo občutke v stopalih in nogah.

Zavemo se energije, ki teče.

Občutimo spremembe.

Predstavljamo si, kako se nam  stopala razprejo.

Počasi se začnemo pogrezati v tla.

Pogrezamo se vedno globlje.

Postajamo del Zemlje.

Opazujemo, kako globoko se pogreznemo (do gležnjev, kolen, stegen, pasu, vratu?).

Zlijemo se z Zemljo in se napajamo z njeno energijo,

močjo,

zavedanjem,

hvaležnostjo.

Smo del Zemlje, njeni otroci in Ona nam daje moč.

Napajamo se, dokler se zadnja celica v našem telesu ne napolni z energijo Zemlje.

Nato začutimo, kako iz nas odteka vse, kar mora biti ozdravljeno.

Naše omejitve, prepričanja, strahovi, bolečine.

Iz zadnje celice našega telesa.

Ko začutimo, da je proces končan, se počasi vrnemo v svoje telo.

Preverimo svoje občutke in počutje.

Počasi odpremo oči.

The post Meditativne vaje za prizemljevanje – 2. del appeared first on psihoterapija-sirok.si.

Podobno nam rek »trdno stati na svojih nogah oziroma na trdnih tleh« v spomin prikliče sliko človeka, ki je izrazito prisoten, luciden, odločen, jasen, čvrst, kar pomeni, da je v stiku s seboj in predvsem z realnostjo. To stanje je pravzaprav zelo človeška zadeva – stanje »biti na tej Zemlji« z vsem, kar smo in kar nam je dano, bi moralo biti nekaj samoumevnega, vsakdanjega.

Čeprav vemo, da ni vedno tako, pa vselej pomaga, če se te stabilnosti in miru v svojem telesu in jedru naučimo občutiti.

Takšen občutek prizemljenosti povezujemo z ustreznim pretokom energije v spodnjih čakrah (predvsem v prvi), kjer se nahajajo vsebine, povezane s preživetjem, obstojem, nego, zaupanjem, mejami, koreninami, družino, blagostanjem itd. V psihoterapevtskem smislu se tam skrivajo podobne teme – občutki, ki jim pravimo zgodnji in jih razvojno umeščamo v prenatalno in obdobje tik po rojstvu. Gre se za bazične občutke varnosti, povezanosti, sprejetosti, udeleženosti, ukoreninjenosti, odvisnosti, avtonomije.

Te lahko povzamemo v različnih prepričanjih, ki nas nezavedno spremljajo vse življenje in na vseh področjih našega obstoja (v intimnih razmerjih, odnosu do večjih skupin in sveta, v odnosu do našega telesa, na področjih, kjer se želimo realizirati in potrditi, itd.).

–  ”Živim

–  ”Sem

–  ”Sem zaželen/-a

–  ”Zaupam (si/ti)

–  ”Sprejemam

–  ”Dobim, kar potrebujem

–  ”Svet je tukaj, zame

–  ”Uživam v svojem telesu

–  ”Želim si (te)

–  ”Vzamem

Priporočam, da greš še enkrat čez zgornji seznam in skušaš pri vsaki trditvi začutiti, kaj ti sporoča tvoje telo, kakšni so tvoji občutki ob tem. Lahko se zgodi, da se pokažejo zanimive stvari.

Vsem nam, ki tu in tam poletimo v sfere, prežete z bolj ali manj prijetnimi fantazijami, pa zelo, zelo pomaga spodnja, izredno preprosta vaja.

MEDITACIJA ZA PRIZEMLJITEV (ang. grounding)

Stojimo ali udobno in vzravnano sedimo na stolu.

Zapremo oči.

Trikrat globoko vdihnemo in izdihnemo.

Naš izdih je z vsakim vdihom daljši.

In z vsakim izdihom smo bolj mirni in sproščeni.

Pozornost usmerimo na stopala.

Zavemo se tal pod seboj.

Podpore, ki nam jo nudi površina Zemlje.

Počutimo se stabilni in varni.

Pozorno opazujmo celotno površino naših stopal.

Začutimo prste na nogah, peti, stopalna loka.

Zbrano preverimo občutke v stopalih in nogah.

Zavemo se energije, ki teče.

Občutimo spremembe.

Predstavljajmo si, da iz naših stopal (in zadnjice, če sedimo) v zemljo rastejo korenine.

Prodirajo skozi tla, prod, kamenje, skale, vodo …

… vse do središča Zemlje.

Dosežejo njeno ognjeno jedro.

Napojijo se z energijo Zemlje.

Njeno podporo.

Močjo.

Zavedanjem.

Hvaležnostjo.

Smo del Zemlje, njeni otroci in Ona nam daje moč.

Napajamo se, dokler se zadnja celica v našem telesu ne napolni z energijo Zemlje.

Nato začutimo, kako iz nas odteka vse, kar mora biti ozdravljeno.

Naše omejitve, prepričanja, strahovi, bolečine.

Iz zadnje celice našega telesa.

Ko začutimo, da je proces končan, se počasi vrnemo v svoje telo.

Preverimo svoje občutke in počutje.

Počasi odpremo oči.

Še eno, malce drugačno različico meditativne vaje za prizemljitev, najdete tukaj.

The post Meditativne vaje za prizemljevanje – 1. del appeared first on psihoterapija-sirok.si.

PRVIČ: ne delujemo na »klik«

Prva stvar je ta, da ne delujemo na »klik«. Naš organizem ne pozna stikala, ki bi ga v trenutku preklopilo iz težav v službi na skrb za moža ali otroka, takoj zatem na pogovor z mamo ali sestro in čez minuto ali dve na delanje načrtov za naslednje dni. To sicer ne drži popolnoma – ko gre za preživetje, delujemo dobesedno na »klik«; fiziologija in kemija našega telesa za to poskrbita veliko prej kot psiha in njeni koncepti. V obeh primerih pa gre za to, da imajo naš organizem, telo, osebnost in nenazadnje naša energija svoj ritem. Vse kar je za nas prehitro, preveč intenzivno, prezahtevno, pa je za naš organizem šok. Dobro je to, da smo nadpovprečno prilagodljivi in vzdržljivi. Res pa je tudi, da se takšni manjši in večji šoki, primanjkljaji ali travme v nas počasi nabirajo in kopičijo.

Nočemo priti do točke, ko trepeta zadnja celica v našem telesu.

DRUGIČ: brez obtoževanja in nerealnih pričakovanj

Včasih ne gre drugače, kot da letimo, preklapljamo, ustrežemo, popuščamo. S tem ni nič narobe! Vendar ne pozabljajmo na svoj ritem, svoje želje. Kasneje, čez nekaj ur ali čez nekaj dni, pravzaprav kadarkoli, spet postavimo sebe na prvo mesto.

Gre namreč za to, da nas bo življenje – in življenje ima veliko moči in domišljije – prej ali slej povabilo, da začnemo polagati račune.

 
To bo pogled nazaj. Vsak trenutek pa imamo možnost, da se ustavimo in ocenimo, kako se počutimo sedaj (če to storimo sedaj, bo cena nižja – to pravilo velja za vsakim šankom). In splošno priporočilo je, da raje glejmo naprej kot nazaj – tako na cesti kot v življenju …

Podobno pravilo velja tudi za spanje: spanja ne moremo nadoknaditi. Ko spimo, spimo, in to je to, nič več in nič manj. In ko se naspimo, bomo spočiti in se bomo dobro počutili. Za tem ni nobene velike filozofije. To pravilo velja tudi za naš čas, bremena, konflikte, odnose, aspiracije.

Glavno vodilo naj bo: karkoli je, je v redu!

TRETJIČ: manj je več

Ko se frustracija stopnjuje in se nam zdi, da smo ravnali narobe in sami sebe razočarali, nam prav nič ne pomaga, da se krivimo za to. V takšni situaciji si lahko le priznamo, da je en križ, ena skala na naših ramah dovolj.

Misel, da mora naenkrat rešiti vse svoje težave in popraviti vse hibe, je preveliko breme za slehernega posameznika. Nihče ne zahteva od nas, da naenkrat sklenemo vse pomembne in dolgoročne življenjske odločitve – nihče, razen tistega dela nas, ki želi naložiti še nekaj malega bremena na naša pleča. Ta del je navadno rad kriv in slab. Bolje pa je, da o našem življenju in naši vrednosti odloča kdo drug, najbolje da tisti del nas, ki zna reči »dovolj« in vzeti to, kar nam življenje ponuja. Le ta zreli in prizemljeni del nas nam lahko pomaga, da se vsaj za trenutek zopet naravnamo na lastni ritem. In ko začutimo svoj ritem, bomo laže uvideli in začutili, kaj je za nas v danem trenutku dobro. Po navadi je to dovolj.
 

ČETRTIČ: stvari se največkrat razrešijo same od sebe

Ko si tako prisluhnemo, ko sledimo svojemu ritmu, potrebam in željam in smo pri tem res iskreni, bomo nemara začutili dvoje: da smo precej zadovoljni in da nas življenje podpira. To je stanje, v katerem stvari enostavno »padejo« na svoje mesto in se vse (ali se nam tako vsaj zdi) nekako prav izide.

Takrat ko naš ritem ujame ritem Življenja, smo posebej lucidni, prodorni in povezani s svetom in ljudmi okoli nas.

 
In ko se, lucidni ali ne, ozremo nazaj, bomo spoznali, da smo se marsikdaj preveč naprezali in sekirali. Vse ima svoj namen in ko bomo v svojem tempu, torej ob svojem času, ujeli ritem Življenja, se bo tudi to, kar nas danes pesti, razrešilo in se postavilo na svoje mesto.

The post V ritmu v novo leto appeared first on psihoterapija-sirok.si.

Skrb zase (in s tem povezana skrb za druge) je pereča tema mnogih ljudi. Drznem si trditi, da večina – ženske mogoče bolj manično, moški bolj stoično – v globinah trepeta zaradi  primanjkljaja – videnosti, slišanosti, sprejetosti, miru.

Razlike, kako moški in ženske dojemamo in občutimo razliko med privilegijem oziroma obremenitvijo, ki jo predstavlja »skrb za druge«, prežemajo vse nivoje našega obstoja. So karakterne, osebnostne, strukturne, odnosne, energijske, preživetvene, kulturne, zgodovinske itd.

Mnogi od nas pa, ne glede na spol, hlastajo za zadnjimi trenutki dneva, ki se izteka in kopni pred našimi očmi. Družina, otroci, partner, delo, šef, prazniki, darila, prijatelji, opravki, svet, problemi … in na koncu tunela črn, temen in prazen januar. Hvala, vesolje!
Skratka, še in še je stvari in ljudi na naših seznamih. In vedno se najde kaj novega, kar nam prekriža pot do sebe.

Nespametno bi bilo pričakovati, da bodo drugi skrbeli za nas, če tega ne počnemo mi sami. Po navadi do tega ne pride zato, ker bi jim bilo vseeno ali ker nas nimajo radi. Velikokrat smo prav mi tisti, ki perpetuiramo staro igro zapostavljenosti. Ko se v nas prebudi notranji otrok – osamljen, neviden, žalosten, zapuščen ali prestrašen – in se mu v podobnem ritmu in brez obotavljanja pridruži še partnerjev (šefov, prijateljev …), postane vsem dobro poznan konflikt neizbežen; a dokler bomo v partnerju iskali očeta, ki nas je prizadel, ali mamo, ki nas je spregledala, bo pač tako. Takšne igre so seveda vzajemne, saj velja, da »it takes two to tango«.

Ko od sebe pričakujemo, da lahko skrbimo za druge in ob tem zanemarimo sebe, se praviloma motimo. Skoraj neznatni občutki nezadovoljstva, dolžnosti, krivde, manipulacije, strahu ali neodločnosti bodo iz drobne frustracije prej ali slej kulminirali in oder v celoti prepustili našemu ranljivemu, pozornosti in ljubezni lačnemu notranjemu otroku.

Ta (notranji) otrok seveda najpogosteje ni otrok nemarnih in neskrbnih staršev, temveč tistih staršev, ki so se sami znašli v stiski; ko bi morali poskrbeti tudi zase, tega niso najbolje znali.

Mogoče se bo kakšnemu staršu tale preprost primer zdel znan: če nezadovoljni in preobremenjeni starši vneto skrbijo za svojega otroka in verjamejo, da bo njihovae igra mimo njega šla neopaženo, se krepko motijo. Otroci zaznavajo in čutijo čisto vse, tudi dejstvo, da starš ne zna poskrbeti zase. Ob tem se dogajata dva vzporedna procesa: otrok bo ponotranjil vzorce in navade staršev in se bo po vsej verjetnosti tudi sam naučil »slabo skrbeti zase«. Istočasno pa bo začutil stisko svojih staršev in začel brezkompromisno skrbeti zanje.

Mogoče pa glede tega velja najbolj enostavno pravilo: zadovoljni otroci so otroci zadovoljnih in srečnih staršev!

Seveda drži, da je to pravilo laže zapisati kot ga uresničiti. Vendar za začetek skušajmo ohraniti stvari čimbolj enostavne, poskrbimo zase vsaj toliko, kolikor lahko, in sicer tako, da skušamo biti čim bolj zadovoljni.

Lepo in pomembno je, imeti se fajn, uživati – sam s seboj in z drugimi. Neznanski užitek je biti sposoben komu stati ob strani, misliti nanj, mu posvetiti svoj čas in prostor.

Ko namreč utelesimo svoj ritem in so naše potrebe zadovoljene, smo bolj mirni in zadovoljni. Takrat lahko resnično začutimo tudi druge in se z njimi laže sinhroniziramo.

Ko naslednjič pokličemo prijateljico po telefonu, je dovolj, da se zavedamo, zakaj smo to storili – ali smo jo poklicali, ker se moramo izprazniti in z njo deliti svoje stiske, ali zato, ker želimo izvedeti, kako je z njo. Ko bomo jutri izvajali svoj hitropotezni »multitasking«, se za trenutek ustavimo in pomislimo, koliko smo dejansko prisotni vsaj pri eni od stvari, ki jih istočasno opravljamo. Ko muhavo in nejeverno sklepamo kompromise s partnerjem, preverimo, koliko to zadovoljuje naše potrebe in kaj nam to v resnici pomeni. Velika razlika je namreč, ali kaj naredimo zato, ker popustimo, ali zato ker imamo tega človeka radi in mu z veseljem ugodimo. In ko naslednjič komu posvetimo svoj čas, na tihem in vsaj za trenutek preletimo svoje počutje: ali smo zadovoljni, odprti, prisotni.

In zgodile se bodo čarobne spremembe!

The post Čas za druge si lahko vzamemo šele takrat, ko ga imamo dovolj zase appeared first on psihoterapija-sirok.si.