Kar pritegne našo pozornost, nosi sporočilo za nas
Vse kar opazimo, je del nas. »Nenamerno« ujeti pogovor neznancev na ulici, scena iz filma, vonj nenavadno lepega dne. Vsak trenutek, dejanje ali beseda, ki tako ali drugače predrami našo energijo in vzbudi naše zanimanje, je sporočilo za nas.
Ni treba iti tako daleč, da bi prišli do Jungove sinhronicitete, kjer sanje, eterična doživetja in »logična naključja« – kot skupek sporočil s presežnih nivojev – sestavljajo sliko našega življenja. Večinoma je naša običajna pozornost veliko bolj praktična, predvsem pa nismo vsi ljudje takšni, da bi nas to zanimalo. Prav vse pa lahko razveseli dobra novica: tudi intuicija je izredno priročna in vsakdanja »zemeljska« praksa (praksa, ne lastnost ali dar, zato ker jo posedujemo vsi in je od nas odvisno, koliko ji bomo prisluhnili in se ji posvetili). Ko torej intuitivno sporočilo lahkotno vstopi v naš vsakdan, potrebujemo dve naravnanosti, da bi ga ujeli: iskrenost (do sebe) in zaupanje (vase). Brez njiju bo dvom, porojen iz strahu, poteptal vsako možnost intuitivne občutljivosti, ki je sicer bolj stvar telesnih občutkov, in zakorakal naravnost v glavo, kjer bo vključil operacijo »racionalne strategije možnih zaključkov in resnic«. Takšen poseg pa seveda ne more uspeti, intuitivni nivo smo, tako kot energetski, namreč že davno zapustili in se zasidrali v umu.
Intuitivna sporočila so v občutku lahkotna. Nežno sedejo v luknjo v sistemu ali kontekstu in ga povežejo z nekakšno logično samoumevnostjo. Po navadi se to zgodi takrat, ko smo pomirjeni, stabilni in zadovoljni, se torej v svoji koži dobro počutimo, kar pomeni dovolj varne, da si dovolimo biti odprti in dojemljivi.
Nekateri so seveda intuitivno bolj dojemljivi kot drugi. Rečemo lahko, da je to njihov primarni kanal ali čut, tako kot so za koga drugega lahko zelo jasna in izrazita čustvena ali telesna občutljivost in komunikativnost. Prav tako se razlikujemo po tem, kateri je naš intuitivni način – ali so to vizije in slike, ideje, zvok ali vonj, telesni občutki itd. V glavnem pa velja, da do svoje intuicije dostopamo v spodnjem delu telesa, skozi prostor med prvo in tretjo čakro, kjer so, kot pravijo nekateri, naši drugi možgani. Ko se bomo torej naslednjič preverjali in iskali odgovore znotraj sebe, se bolj kot na glavo skoncentrirajmo na trebuh. Tam nekje, dva prsta pod popkom, je vhod v svet sanj, simbolov in – po šamanskem verovanju – do duše.
Sicer pa lahko na sporočila iz okolja pogledamo tudi z drugega, bolj psihoterapevtskega nivoja. Če našo psiho (zgolj zavoljo večje jasnosti) razumemo kot sistem, ki vsebuje določene informacije (izkušnje, spomine, znanja) in povezave oz. vzorce, prek katerih se te informacije procesirajo, lahko zaključimo dvoje:
- procesi v takšnem sistemu bodo do določene stopnje stabilni in repetitivni;
- takšen sistem sprejema samo informacije, ki jih lahko procesira.
Prva trditev se seveda nanaša na relativno stabilnost naše psihične strukture in na dejstvo, da se skozi večino življenja prebijemo ob pomoči ustaljenih, bolj ali manj nezavednih vzorcev, ki smo jih povečini prevzeli iz svoje družine in prvih socializacijskih okolij. Druga pa neposredno razlaga, zakaj nekatere stvari zaznamo, druge pa gredo mimo nas, ne da bi jih sploh opazili. Izognejo se nam mnogi ljudje, ki bi lahko vstopili v naše življenje, pa do tega nikakor ne pride; dogodki ali situacije, ki se zdijo precej nepomembni, ali celo problemi, ki se nam ne zdijo komplicirani, čeprav bi se lahko marsikomu zdeli takšni.
Opazimo samo tisto, kar nam je znano, kar nagovarja nekaj, kar v nas že obstaja in kar dobro poznamo.
Ko nam torej navidez nepomembna scena iz filma ostane v spominu, nagovarja del nas ali izkušnjo, ki je v tem trenutku za nas pomembna ali aktualna. Ko se nas kakšen človek ali izjava dotakneta, sta se dotaknila nečesa, kar je v nas živo ali kliče po življenju. Če se nam nekatere misli ali skrbi (pre)pogosto odvrtijo v mislih, navadno zadevajo naše globlje naravnanosti ali prepričanja, ki so lahko omejujoča.
Vse naše teme in konflikti so nam tako na dosegu roke, kot projekcija na platnu našega življenja, ki se odigrava pred našimi očmi in kliče po naši pozornosti.
Dovolj je že, da smo kar se da pozorni, potrpežljivi in sprejemajoči. Tu in tam z distance preletimo, kaj se nam v zadnjem času dogaja, in prav verjetno je, da bomo – s kančkom intuicije – našli rdečo nit ali sporočilo, ki je v tem trenutku za nas pomembno.